P. Vladimir Kos, ki si bo letos junija naložil deveti križ, je nagrado Prešernovega sklada prejel za dve lanski pesniški zbirki: Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, obe sta izšli pri založbi Dravlje.

P. Kos s sonagrajenci med slovensko himno (foto: Tatjana Splichal)

Obrazložitev nagrade, ki jo je napisal dr. Matija Ogrin, objavljamo v celoti.

V Vladimirju Kosu zveni duša daljnih razsežnosti, širnih obzorij: estetsko doživljajoči pesnik se v njem staplja z eksistencialno mislečim filozofom; duhovnik Družbe Jezusove se za desetletja postavi v vlogo misijonarja med revnimi na Japonskem; begunski Slovenec, trdno vraščen v domovino, kot emigrant izkuša vso bedo brezdomstva, a se v Vladimirju Kosu spaja s svetovljanskim univerzitetnim profesorjem filozofije in cenjenim poznavalcem japonske kulture.

Pesnik Vladimir Kos je bil rojen v Murski Soboti 2. junija 1924. Odraščal je v Mariboru, kjer so ga zajele stiske druge svetovne vojne. Okupator je njegovo družino izselil v Srbijo, toda Vladimir Kos se je v zadnjem trenutku umaknil in odšel v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Junija 1942 so ga italijanski okupatorji odvedli v internacijo v taborišče Gonars, od koder se je mogel vrniti šele v maju 1943. Po maturi je vstopil v bogoslovje. V navzkrižjih revolucije se je maja 1944 pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je med slovenskim eksodusom odšel na Koroško, se izmaknil vrnitvi in odšel v Rim, kjer je nadaljeval študij teologije. Leta 1950 je doktoriral iz filozofije in bil posvečen v duhovnika, čez tri leta pa vstopil v Družbo Jezusovo in se odločil za misijonsko delo na Japonskem. Z vatikanskim potnim listom je 13. maja 1956 prispel v Tokio, kjer je poučeval filozofijo na univerzi Sophia in misijonaril v tokijskih predmestjih. Kot politični izseljenec je vse do leta 1993 živel brez državljanstva. V Slovenijo se je prvič po vojni vrnil leta 1995. Od svojega odhoda čez Karavanke je vse do danes ohranil tesno povezanost s slovensko kulturo in tudi v okolju Daljnega vzhoda ustvarjal kot slovenski pesnik.

Vladimir Kos se je v zgodovino moderne slovenske literature vpisal s tem, da je v letih 1954 in 1955 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma.

Njegova pesniška zbirka Dober večer, Tokio (Tokio, 1960) ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, marveč tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije. Zaznamuje jo prehajanje pesniške govorice onkraj racionalnih meja označevalne moči besede v asociativni tok imaginarnega podobja, pogosto z elementi vizualne poezije. Vlogo vizualnih prvin je pesnik zavestno stopnjeval s tem, da je poskrbel za natis zbirke na raznobarvnem papirju. V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi.

Vladimir Kos svojo intenzivno pesniško ustvarjalnost ohranja vse do danes. V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči. Iz tega osredja se pogosto kakor simbol dviguje gora Fudži, ob nji se Kosu vsaka kitica spremeni v drobno besedno tihožitje. Na tej skladni vsebinski zasnovi se Pesmi z japonskih otokov porajajo v dvojni oblikovni meri: vsaki drobni pesmi v japonskem slogu tanka, katere zlogi so nadrobno premerjeni po pomenu in zvenu, sledi pesem v slovenskem tradicijskem slogu, v klasičnih verznih merah in prestopnih rimah. V Kosovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine: iz njih blagoglasno zveni daljni japonski svet, bivanjsko artikuliran z izkušnjo Slovenca v svetu, ki mu je živo krščansko izročilo, zlasti Mati božja, vir neštetih pesniških navdihov ob podobah iz narave in človeške samote.