Kako profesorica slovenščine dijake spodbuja k dobremu poznavanju in ponosni rabi slovenščine

Spomnim se svojih prvih trenutkov, ko sem mlada stopila pred dijake. Nervozno sem si brisala mokre roke ob krilo, hitro pisala po tabli in vsako njihovo vprašanje jemala kot napad. Še zdaj vidim pred očmi dogodek, ko je dijak stegnil roko in vprašal: »Zakaj se do sto piše skupaj, naprej pa ne več?« In sem izstrelila kot iz topa: »Zato, ker tako piše v pravopisu.« Res, globok in utemeljen odgovor. Zaskrbelo me je, ker je dijak še dolgo kimal in gledal predse.

Iz ure v uro je bilo bolje. Medsebojna zaupljivost – moje spoštovanje njih in njihovo upoštevanje mene – nas je privedla do smelih korakov. Pojma nimam, koliko neumnosti sem izrekla v prvih letih poučevanja. Ampak bistveno je, da me dijaki od takrat, zdaj že izobraženci, podjetniki, umetniki, delavci, celo starši mojih dijakov, še vedno radi ogovarjajo in se spominjajo skupnih dni. To so prijetni trenutki. A še pomembn...