Letos obhajamo 30. obletnico »prelomnega« leta 1990, ko je bila 16. 5. 1990 izvoljena prva demokratična vlada in ko smo se 23. 12. 1990 Slovenci na plebiscitu izrekli za samostojnost. Ta dva dogodka bosta vedno zgled naše sloge, ki nam je je manjkalo in jo pogrešamo tudi danes.

Letos pa se spominjamo tudi 220. obletnice rojstva učitelja sloge bl. A. M. Slomška, ki je že kot 20-letni bogoslovec učil in vabil k slogi in edinosti. Znano je, da velja Slomšek za pobudnika in neutrudnega delavca za edinost kristjanov v Sloveniji – ter širše v svetu, zlasti v slovanskih deželah. Premalo pa poznamo in cenimo Slomškovo delo za slogo in vsesplošni pomen za vse slovensko ljudstvo. »Slomšek je dal sredi 19. stoletja slovenskemu ljudstvu svojstven pečat slovenskega naroda: povedal nam je, da nismo samo Kranjci, Štajerci, Primorci, Prekmurci, ampak predvsem slovenski narod« (Lambert Ehrlich).


Nevidna meja na Trojanah

Pa vendar se tu in tam dozdeva, da za nekatere brez potrebe še vedno obstaja »nevidna« meja na Trojanah. Slomšek je bil sila razgledan mož in je bil izredno vesel, če se je karkoli in kjer koli v Sloveniji premaknilo na bolje. Rad je priznaval prednost Kranjski oz. njenim veljakom, še posebej rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva. Poudarjal je »sloves vrlim Kranjcem«. Vedel je, da je Kranjska glava slovenščine. Posebej je cenil slovstvene može, kot so: Trubar, Dalmatin, Bohorič, Japelj, Kumerdej, Žiga Zois, Vodnik, Kopitar in drugi.

Poznal je tudi slovenstvu in kulturi predane može na Koroškem, Štajerskem. Kako je bil vesel, ko sta v Ljubljani na teologiji začela Balant in Ravnikar poučevati »duhovno pastirstvo« v slovenskem jeziku in Stanič v Gorici.

Slomšek je težko prenašal trmo in prepire Slovencev zaradi pisave in izgovorjave. Prepričan je bil: »Majhne reči v slogi rastejo, v sporu pa največje razpadejo.« Tedaj je veljalo (in tudi danes velja): »Seme razkolnikov neprestano med Slovenci kali in vsak napredek ovira in kasni.« Temelj krščanske narodnosti sta edinost in ljubezen. Prav edinosti nam Slovencem kronično primanjkuje.

Bodimo podobni našim rekam

Slomšek je že leta 1821, ko je vstopil v celovško bogoslovje, torej četrt stoletja pred »pomladjo narodov« razmišljal o tem in vabil k slogi. Za zgled je dal naše reke, ki tečejo skozi naše dežele: Sava, Drava, Mura, Savinja, ki so sicer daleč narazen, a se vendar nazadnje snidejo. Našim rekam bodimo podobni, je poudarjal. Po poti omike se bližajmo drug drugemu.


Foto: Oton Naglost.

Prenos škofijskega sedeža v Maribor

Slomškova dela in zasluge so pomembne in znane, najbolj prenos škofijskega sedeža v Maribor. Brez tega najbolj daljnosežnega dejanja samostojne Slovenije sploh ne bi bilo, saj bi glavni del Štajerske spadal pod graško škofijo in Slomškovi učenci (duhovniki) z Mohorjevimi knjigami ne bi imeli vpliva na prekmurske Slovence.

Po prvi svetovni vojni bi ostala slovenska le Kranjska, premajhna, da bi lahko postala priznana in samostojna. Slovensko zavedni duhovniki so po prvi svetovni vojni preprečili »plebiscit« za Dravsko dolino, ki naj bi v celoti pripadla Avstriji. In Maribor je ostal slovenski.

Ustanovitev Mohorjeve družbe

Drugo njegovo izredno delo je ustanovitev knjižne založbe Mohorjeve družbe, ki je imela tedaj in še dolgo v naš čas izreden pomen za utrjevanje slovenstva, jezika in kulture. Njene knjige so šle daleč po svetu, saj so jih brali v Benečiji, Koloradu, Čečeniji. Učbenik Blaže in Nežica so prevedli v češki jezik, uporabljali so ga tudi v Sankt Peterburgu. Spremembe so se začele, ko je Slomšek ljudi navadil na šolo, Mohorjeva družba ljudi na branje in krščanski socialni kaplani na organizacijo.

Ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda

Tretje pomembno delo je ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda (Apostolstvo sv. Cirila in Metoda). Zgledno je delovala vse do druge svetovne vojne, ko je bilo njeno delo otežkočeno, ni pa povsem zamrlo. Slomšek je vedel, da smo bili z razkolom najbolj prizadeti Slovani. Prav ekumenizmu gre zahvala, da se je marsikaj že uredilo in popravilo. Seveda to plemenito poslanstvo mnogi zavzeto nadaljujejo. Lahko rečemo, da je bil Slomšek predan edinosti kristjanov in še bolj edinosti Slovencev.

Slomšek upravičeno velja za začetnika slovenske ljudske šole, visokega šolstva v Mariboru, narodnega buditelja, vzgojitelja, prenovitelja verskega in duhovnega življenja, soustvarjalca slovenske kulture, zavetnika učiteljev in vzgojiteljev, zavetnika kmetov in slovenskega kmetijstva, zavetnika nove evangelizacije, očeta slovenske Cerkve. Upravičeno je učitelj pravega domoljubja.

Če bomo Slomška bolje poznali, bo meja na Trojanah odpadla. V resnici pa jo je Slomšek že v svojem času odpravil z vsem svojim velikim poslanstvom. Kot učitelja in delavca za slogo ga prosimo, da bi jo dosegli! Zelo jo potrebujemo.


Celoten članek je bil objavljen v novi številki tednika Družina (39/2020).

Preberite še:
- Pot svetosti
- Slomškovi vzgojni nasveti