Danes je v Havani prišlo do zgodovinskega srečanja med papežem Frančiškom in Kirilom, patriarhom Moskve in vse Rusije, in sicer ob začetku apostolskega potovanja papeža Frančiška v Mehiko in med pastoralnim obiskom patriarha Kirila v Latinski Ameriki na dan, ko v pravoslavni Cerkvi obhajajo praznik treh velikih cerkvenih očetov: sv. Bazilija Velikega, sv. Gregorja Nazianškega in sv. Janeza Krizostoma. Potem ko sta se papež Frančišek in patriarh Kiril dobri dve uri zadržala v zasebnem pogovoru v eni od dvoran na havanskem letališču, sta podpisala skupno izjavo.



Skupna izjava papeža Frančiška in Kirilla, patriarha Moskve in vse Rusije

Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi! (2Kor 13,13).

1. Po volji Boga Očeta, od katerega prihaja vsak dar, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa ter s pomočjo Svetega Duha Tolažnika, sva se, papež Frančišek in Kiril, patriarh Moskve in vse Rusije, srečala danes v Havani. Zahvaljujeva se Bogu, slavljenemu v Trojici, za to srečanje, prvo v zgodovini.

Z veseljem sva prišla skupaj kot brata v krščanski veri na to srečanje, da se »pogovoriva iz oči v oči« (2Jn 1,12), iz srca do srca, ter razpravljava o medsebojnih odnosih obeh Cerkva, o bistvenih problemih naših vernikov ter o obetih razvoja človeške civilizacije.

2. Naše bratsko srečanje se je zgodilo na Kubi, torej na križišču severa in juga, vzhoda in zahoda. S tega otoka, simbola upanja 'Novega sveta' in dramatičnih zgodovinskih dogodkov XX. stoletja, se z najino besedo obračava na vsa ljudstva Latinske Amerike kakor tudi drugih celin.

Vesela sva, da je tu krščanska vera v živahnem porastu. Močan verski potencial Latinske Amerike, njeno več stoletno krščansko izročilo, udejanjeno v osebni izkušnji milijonov oseb, so zagotovila za veličastno prihodnost te regije.

3. S tem, da sva se srečala daleč od starodavnih sporov 'Starega sveta', s posebno močjo čutiva potrebo po skupnem delu katoličanov in pravoslavnih, ki smo poklicani z nežnostjo in spoštovanjem odgovoriti, če nas svet vpraša za razlog upanja, ki je v nas (prim. 1Pt 3,15).

4. Bogu se zahvaljujeva za darove, prejete s prihodom njegovega edinega sina na svet. Imamo namreč skupno duhovno izročilo prvega tisočletja krščanstva. Priče tega izročila so Sveta Božja Mati Devica Marija ter svetniki, ki jih častimo. Med njimi so številni mučenci, ki so tako izpričali svojo zvestobo Kristusu ter postali 'seme kristjanov'.

5. Navkljub temu skupnemu izročilu prvih desetih stoletij med katoličani in pravoslavnimi že skoraj tisoč let ni evharističnega občestva. Razdeljeni smo zaradi ran, prizadejanih zaradi sporov v daljni ali bližnji preteklosti, zaradi razhajanj, ki smo jih podedovali od svojih prednikov, v razumevanju in razlaganju naše vere v Boga, enega v treh osebah, Očeta, Sina in Svetega Duha. Obžalujeva izgubo enosti, posledico človeške slabosti in greha, ki se je zgodila navkljub duhovniški molitvi Kristusa Zveličarja: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21).

6. Čeprav se zavedava, da obstajajo številne ovire, si želiva, da bo to najino srečanje moglo prispevati k ponovni vzpostavitvi te od Boga hotene enosti, za katero je Kristus molil. O da bi to najino srečanje navdihnilo kristjane z vsega sveta, da bodo še z večjo gorečnostjo prosili Gospoda za polno edinost med njegovimi učenci. O da bi v svetu, ki od nas pričakuje ne samo besede temveč konkretna dejanja, to srečanje bilo znamenje upanja za vse ljudi dobre volje.

7. V najini odločitvi storiti to, kar je potrebno, da prerastemo zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine moči pri pričevanju Kristusovega evangelija in skupni dediščini Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta. Pravoslavni in katoličani se moramo naučiti dati soglasno pričevanje za resnico na tistih področjih, kjer je to mogoče in potrebno. Človeška civilizacija je namreč vstopila v obdobje epohalne spremembe. Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor.

8. Najin pogled je naprej obrnjen proti področjem na svetu, kjer so kristjani žrtve preganjanj. V številnih državah Bližnjega Vzhoda ter v Severni Afriki so naši bratje in sestre v Kristusu iztrebljeni iz družin, celih vasi in mest. Njihove cerkve so opustošene in barbarsko izropane, njihovi sveti predmeti oskrunjeni, njihovi spomeniki uničeni. V Siriji, v Iraku ter po drugih državah Bližnjega Vzhoda z žalostjo ugotavljamo množično izseljevanje kristjanov s področij, kjer se je začela širiti naša vera in kjer so živeli vse od časov apostolov skupaj z drugimi verskimi skupnostmi.

9. Mednarodno skupnost prosiva, naj takoj ukrepa ter tako prepreči nadaljnje izganjanje kristjanov z Bližnjega Vzhoda. Ko povzdigujeva glas v obrambo preganjanih kristjanov, želiva izraziti najino sočutje tudi do trpljenja vernikov drugih verskih izročil, prav tako žrtev te državljanske vojne, kaosa in terorističnega nasilja.

10. V Siriji in Iraku je nasilje povzročilo na tisoče žrtev in je brez strehe ter vsega ostalo na milijone ljudi. Pozivava mednarodno skupnost naj združi moči, da se preneha nasilje in terorizem, in da istočasno prispevajo preko dialoga k hitri vzpostavitvi miru v državi. Nujno potrebno je tudi zagotoviti obsežno humanitarno pomoč tako za preizkušane prebivalce, kakor za številne begunce v sosednjih državah.

Prosiva vse tiste, ki lahko vplivajo na usodo ugrabljenih oseb, med katerimi sta metropolita Alepa, Pavel in Janez Ibrahim, ugrabljena aprila 2013, da storijo vse, kar je potrebno za njihovo takojšnjo osvoboditev.

11. Najini molitvi dvigava k Kristusu, Zveličarju sveta za vzpostavitev miru na Bližnjem Vzhodu, ki je »sad pravičnosti« (prim. Iz 32, 17), da se bo okrepilo bratsko sobivanje med različnimi ljudstvi, Cerkvami ter verami, ki so tam navzoče, da se bodo lahko begunci vrnili v svoje domove, pozdravili ranjeni in bodo v miru počivale duše nedolžno ubitih.

Goreče pozivava vse strani, ki so vpletene v spopade, da pokažejo dobro voljo in se usedejo za pogajalsko mizo. Medtem pa naj mednarodna skupnost vloži vse možne napore v skupno povezane in koordinirane akcije za prenehanje terorizma. Pozivava vse države, ki so vključene v boj proti terorizmu, naj to počnejo odgovorno in pametno. Pozivava vse kristjane ter vse vernike v Boga naj goreče prosijo skrbnega Stvarnika sveta, da bi svoje stvaritve obvaroval pred uničenjem in ne dopusti nove svetovne vojne. Da pa bo mir trajen in zagotovljen, bodo potrebni posebni napori usmerjeni v ponovno odkrivanje skupnih vrednot, ki nas povezujejo, utemeljenih na evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa.

12. Najin poklon velja mučeništvu tistih, ki za ceno svojega življenja pričujejo za resnico evangelija in imajo raje smrt kot odpad od Kristusa. Verjameva, da so ti mučenci našega časa, pripadniki različnih Cerkva, a združeni v skupnem trpljenju, poroštvo za enost kristjanov. In vam, ki trpite za Kristusa, je namenjena beseda apostola: »Ljubi… kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, se veselite, da se boste ob razodetju njegove slave veselili in radovali (1Pt 4,12-13).

13. V tem nemirnem obdobju je nujno potreben medverski dialog. Razlike v razumevanju verskih resnic ne smejo osebam različnih ver preprečevati mirno in skladno sobivanje. V sedanjih okoliščinah so verski voditelji še posebej odgovorni za vzgojo svojih vernikov v duhu spoštovanja prepričanj tistih, ki pripadajo drugim verskim izročilom. Popolnoma nesprejemljivi so poskusi opravičevanja kriminalnih dejanj z verskimi gesli. Nobenega dejanja ne moremo storiti v imenu Boga, »kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru« (1Kor 14,33).

14. Ko potrjujeva visoko vrednost verske svobode, se Bogu zahvaljujeva za sedanjo prenovo krščanske vere, kakršne do sedaj še ni bilo, ki poteka v Rusiji ter v številnih državah vhodne Evrope, kjer so desetletja vladali ateistični režimi. Danes so verige militantnega ateizma pretrgane in kristjani lahko po številnih krajih svobodno izpovedujejo svojo vero. V četrt stoletja je bilo zgrajenih na deset tisoče novih cerkva ter odprtih na stotine samostanov in teoloških šol. Krščanske skupnosti izvajajo pomembne karitativne in socialne dejavnosti ter tako zagotavljajo raznovrstno pomoč potrebnim. Pravoslavni in katoličani pri tem pogosto delajo drug ob drugem. S tem potrjujejo obstoj skupnim duhovnih temeljev človeškega sobivanja ter pričujejo za evangeljske vrednote.

15. Istočasno pa sva zaskrbljena zaradi stanja v številnih državah, kjer se kristjani soočajo z vedno bolj pogosto omejitvijo verske svobode, pravice pričevati za lastna prepričanja ter možnosti živeti v skladu z njimi. Še posebej ugotavljava, da spreminjanje nekaterih dežel v posvetne družbe, v katerih ni nobenega sklicevanja na Boga in na njegovo resnico, predstavlja hudo grožnjo za versko svobodo. Za naju predstavlja sedanje omejevanje pravic kristjanom ali celo njihovo diskriminacijo vir nemira, ko jih nekatere politične sile pod vplivom ideologije včasih zelo agresivnega sekularizma skušajo potisniti na rob javnega življenja.

16. Proces evropskega združevanja, ki se je začel po stoletjih krvavih sporov, so mnogi sprejeli z upanjem kot zagotovilo miru in varnosti. Pa vendar pozivava k pozornosti do integracije, ki ne bi spoštovala verske identitete. Čeprav naj ostane naša civilizacija odprta za prispevek drugih ver, sva prepričana, da mora Evropa ostati zvesta svojim krščanskim koreninam. Prosiva kristjane tako vzhodne kot zahodne Evrope, naj se združijo pri skupnem pričevanju Kristusa in evangelija, da bo Evropa ohranila svojo dušo, ki jo je dva tisoč let oblikovalo krščansko izročilo.

17. Obračava se tudi na osebe, ki so se znašle v zelo težkem položaju, ki živijo v skrajnih razmerah in revščini, medtem ko narašča materialno bogastvo človeštva. Ne moremo ostati brezbrižni nad usodo milijonov migrantov in beguncev, ki trkajo na vrata bogatih držav. Nebrzdana potrošnja, ki jo opažamo v nekaterih najbolj razvitih državah, izčrpava globalne zaloge našega planeta. Naraščajoča neenakost pri porazdelitvi zemeljskih dobrin povečuje občutek, da je sedanji mednarodni sistem odnosov krivičen.

18. Krščanske Cerkve so poklicane braniti zahteve pravičnosti, spoštovanje izročil ljudstev ter resnično solidarnost z vsemi tistimi, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo pozabiti: »Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, da se noben človek ne bi ponašal pred Bogom« (1Kor 27-29).

19. Družina je naravno središče človeškega življenja in družbe. Zaskrbljena sva zaradi krize družine v številnih državah. Ker je pravoslavnim in katoličanom skupno pojmovanje družine, smo zato poklicani pričevati, da je ona ena od poti svetosti, ki izraža zvestobo zakoncev v njunih medsebojnih odnosih, njuno odprtost za rojevanje in vzgojo otrok, solidarnost med generacijami in spoštovanje najbolj slabotnih.

20. Družina je utemeljena na zakonu, to je svobodnem in zvestem dejanju ljubezni med enim moškim in eno žensko. Ljubezen zapečati njuno zvezo in ju uči, da se medsebojno sprejmeta kot dar. Zakon je šola ljubezni in zvestobe. Žalosti naju, da so tudi že druge oblike sobivanja postavljene na isti nivo kot ta zveza, medtem ko se pojem očetovstva in materinstva, kot posebna poklicanosti moža in žene v zakonu in posvečena v svetopisemskem izročilu, izključuje iz javne zavesti.

21. Vse tudi prosiva, da spoštujejo neodtujljivo pravico do življenja. Milijonom otrokom je odvzeta ta možnost, da bi se rodili na svet. Glas krvi nerojenih otrok vpije k Bogu (prim. 1Mz 4,10).

Razvoj tako imenovane evtanazije povzroča, da se ostareli in bolni čutijo kot preveliko breme za njihove družine in za družbo na splošno.
Zaskrbljena sva tudi nad razvojem tehnik oplojevanja z medicinsko pomočjo, saj je manipuliranje s človeškim življenjem napad na temelje obstoja človeka, ustvarjenega po Božji podobi. Najina dolžnost je, da spomniva na nespremenljiva krščanska moralna načela, ki temeljijo na spoštovanju dostojanstvu človeka, poklicanega po Stvarnikovi zamisli v življenje.

22. Danes se še posebej želiva obrniti na mlade kristjane. Naloga vas mladih je, da ne zakopljete talenta v zemljo (prim. Mt 25,25), temveč uporabite vse sposobnosti, ki vam jih je Bog dal, da potrdite v svetu Kristusove resnice in udejanjite v svojem življenju evangeljski zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Ne bojte se iti proti toku in braniti Božjih resnic, ki jih posvetne norme niti od daleč ne sprejemajo.

23. Bog vas ljubi ter od vsakega od vas pričakuje, da boste njegovi učenci in apostoli. Bodite luč sveta, da bodo tisti, ki so ob vas, videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,14,16). Svoje otroke vzgajajte v krščanski veri, posredujte jim dragocen biser vere (prim. Mt 13, 46), ki ste ga prejeli od svojih staršev in prednikov. Zapomnite si, da »ste bili odkupljeni za visoko ceno« (1Kor 6,20), za ceno smrti na križu Človeka-Boga, Jezusa Kristusa.

24. Pravoslavne in katoličane pa povezuje poleg skupnega izročila Cerkve prvega tisočletja tudi poslanstvo pridigati Kristusov evangelij v današnjem svetu. To poslanstvo vsebuje medsebojno spoštovanje članov krščanskih skupnosti in izključuje kakšno koli obliko prozelitizma.

Nismo si namreč tekmeci, temveč bratje, in ta pojem mora usmerjati naša medsebojna dejanja do zunanjega sveta. Pozivava katoličane in pravoslavne v vseh deželah, da se naučijo živeti skupaj v miru in ljubezni in da imajo »drug do drugega isto čutenje« (Rm 15,5). Ne moremo torej sprejeti uporabe nepoštenih sredstev za spodbujanje vernikov, da prestopijo iz ene Cerkve v drugo in s tem zanikati versko svobodo ter njihovo izročilo. Poklicani smo uresničiti zapoved apostola Pavla: »Vendar je zame stvar časti, da ne oznanjam evangelija tam, kjer je bil Kristus že imenovan, da ne bi zidal na tujem temelju« (Rim 15,20).

25. Upava, da bo najino srečanje prispevalo k spravi tam, kjer obstajajo napetosti med grkokatoličani in pravoslavnimi. Danes je jasno, da metoda 'unijatstva', znana v preteklosti in razumljena kot povezanost ene skupnosti z drugo tako, da se odcepi od svoje Cerkve, nikakor ni način, ki bi omogočil vzpostavitev edinosti. Kljub temu pa imajo cerkvene skupnosti, ki so se pojavile v takšnih zgodovinskih okoliščinah pravico do obstoja in da se lotijo vsega tistega, kar je potrebno, da zadostijo duhovnim potrebam svojih vernikov, pri tem pa si naj prizadevajo živeti v miru s svojimi bližnjimi. Potrebna je sprava med pravoslavnimi in grkokatoliki ter da najdejo oblike sobivanja, ki so za oboje sprejemljive.

26. Obsojava spopad v Ukrajini, ki je povzročil številne žrtve in neštevilne rane miroljubnemu prebivalstvu ter potisnil družbo v težko gospodarsko in humanitarno krizo. Vse vpletene strani pozivava k razumnosti, k družbeni solidarnosti ter delovanju za izgradnjo miru. Naše Cerkve v Ukrajini vabiva, da pridejo do družbenega soglasja, da se vzdržijo udeležbe pri spopadih in ne podpirajo več nadaljevanje spora.

27. Obetava si, da bo razkol med pravoslavnimi verniki v Ukrajini preraščen na osnovi obstoječih kanoničnih predpisov, da bodo vsi pravoslavni kristjani v Ukrajini živeli v miru in soglasju ter da bodo katoliške skupnosti v državi dale svoj prispevek na tak način, da bo vedno bolj vidno naše krščansko bratstvo.

28. V današnjem sodobnem svetu, tako različnem, pa vendar povezan s skupno usodo, so katoličani in pravoslavni poklicani bratsko sodelovati pri oznanjanju Blagovesti zveličanja, ter skupaj pričevati za moralno dostojanstvo in pristno svobodo osebe, da »bo svet veroval« (Jn 17,21). Ta svet, na katerem postopoma izginjajo duhovni stebri človeškega bivanja, pričakuje od nas na vseh področjih osebnega in družbenega življenja, močno krščansko pričevanje. Od naše sposobnosti skupaj pričevati v teh težkih časih za Duha resnice, je odvisna prihodnost človeštva.

29. Pri tem pogumnem pričevanju Božje resnice in zveličavne Blagovesti nas podpira Človek-Bog, Jezus Kristus, naš Gospod in Zveličar, ki nas duhovno krepi s svojo obljubo: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32).

Kristus je vir veselja in upanja. Vera vanj preoblikuje človekovo življenje, ga napolni s smislom. O tem se lahko prepričajo preko lastne izkušnje vsi, ki lahko naobrnejo nase besede apostola Petra: »Nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo; niste našli usmiljenja, zdaj pa ste našli usmiljenje« (1Pt 2,10).

30. Polna hvaležnosti zaradi daru medsebojnega razumevanja, izraženega med srečanjem, gledava z upanjem na Sveto Božjo Mater, kateri kličeva z besedami starodavne molitve: »Pod varstvo tvojega usmiljenja se zatekamo, Sveta Božja Mati.« Naj Blažena Devica Marija s svojo priprošnjo opogumlja bratstvo tistih, ki jo častijo, da bodo zbrani v od Boga določenem času v miru in soglasju v eno samo Božje ljudstvo, v slavo Najsvetejše in nevidne Trojice!

Rimski škof, papež katoliške Cerkve in patriarh Moskve ter vse Rusije

Havana, 12. februar 2016

Vir: Radio Vatikan
Foto: VR / Facebook / CTV