Na Kostanjevici nad Novo Gorico se je v nedeljo, 7. januarja, s slovesno mašo za p. Stanislava Škrabca, ki jo je daroval provincial slovenskih frančiškanov p. Marjan Čuden, začelo Škrabčevo leto, s katerim bodo zaznamovali 100. obletnico njegove smrti.

Najbolj znan prebivalec Kostanjevice, p. Stanislav Škrabec, je namreč umrl 6. oktobra 1918. Njegovo ime je ostalo znano predvsem zaradi njegovega jezikoslovnega udejstvovanja. Zaradi obsežnega in natančnega ukvarjanja z naglaševanjem in glasoslovjem, ga imenujejo tudi oče fonetike.

Ljubezen do slovenskega jezika

V nagovoru je p. Čuden poudaril predvsem njegovo svetniško življenje in njegovo ljubezen do slovenskega jezika.

»V Škrabčevem letu bomo ponovno oživeli in dali svežino vsemu, kar je p. Stanislav pomenil in kar je ustvaril. Ne zaradi čaščenja, ki ga p. Škrabec ni maral, ampak, da se ne posušijo korenine, deblo in veje enega izmed dreves, ki nam daje senco. To drevo je njegovo svetniško življenje, to drevo je njegova ljubezen do slovenskega jezika.«

Program za jubilejno Škrabčevo leto pripravlja Škrabčev odbor, ki bo z dogodki predstavil Škrabčevo jezikovno in duhovniško delo. Leto se bo sklenilo s podelitvijo štipendij in nagrad Ustanove p. Stanislava Škrabca, 6. oktobra, ko bo 100. obletnica Škrabčeve smrti.



»V tem času bo na Kostanjevici več dogodkov, ki jih pripravljamo tudi v sodelovanju z inštitucijami v Novi Gorici, trudimo pa se vzpostaviti stik tudi z njegovo rojstno občino, Ribnico. Računamo na to, da bi bil vsaj kakšen dogodek skupen,« nam je povedala Mirjam Brecelj iz Škrabčeve knjižnice.

Profesor, ravnatelj in urednik časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška

P. Stanislav Škrabec se je kot Anton rodil 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici in na Kostanjevico prišel leta 1873. V svojem več kot 40-letnem bivanju nad Gorico je pustil velik pečat. Na Kostanjevici je na interni frančiškanski gimnaziji študiral teologijo, učil pet jezikov (slovenščino, hrvaščino, nemščino, latinščino in grščino) in bil nekaj let tudi ravnatelj. Zavzemal se je tudi za bogoslužje v slovenščini.

Kot piše na plošči pred vhodom v samostan in na njegovem grobu na Žalah, je Slovencem jasnil slovenskega jezika dušo. Kot duhovnik, urednik in jezikoslovec je zaznamoval ves slovenski prostor. Izdajal je časopis Cvetje z vertov sv. Frančiška, v katerem je objavljal jezikoslovne članke in pisal o zgodovini Kostanjevice. Članke so prispevali tudi drugi frančiškani. Časopis se zdaj digitalizira. Leta 1994 je bil ustanovljen Škrabčev odbor, da bi oživil in ovrednotil njegovo delo.

Lahko bi rekli, da je imel Stanislav Škrabec tudi malo preroškega daru. Ob imenu njegovega časopisa Cvetje z vrtov sv. Frančiška hitro pomislimo na vrtnice burbonke (sicer je imel Škrabec v mislih zglede frančiškanskih redov), ki pa so na samostanskem vrtu od leta 2004.

Takole je p. Škrabec upravičil ime svojega časopisa: »Sicer pa se lahko imenuje naš list prav na kratko „C v e t j e“ ; ostale besede so pristavljene zastran natančneje določbe in ker smo listu hoteli že v naslovu nekoliko naznaniti namen, kateri je, kakor smo rekli v povabilu, ta, da bi c v e t j a , to je zgledov lepih čednosti, z v e r t o v , to je, iz redov, s v . F r a n č i š k a vernim Slovencem podajal, naj si z dišavo tega cvetja okrepčavajo duše in vnemajo serca k posnemanju.«

Škrabec je v časopisu opozarjal tudi na alkoholizem. Prav gotovo bi bil ponosen na Skupnost Srečanje, v kateri se zdravijo razni odvisniki. Zdaj je v Sloveniji šest hiš, prva se je leta 1994 odprla prav na Kostanjevici. Iščočim pravo pot je namenjen tudi vrt, ki ga sami obdelujejo.



Škrabec je Kostanjevico moral zapustiti leta 1915 zaradi bližine soške fronte. Odšel je v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.

Škrabčeva knjižnica

Po p. Škrabcu se imenuje bogata knjižnica na Kostanjevici, ki je od leta 1952 kulturni spomenik, leta 1985 pa je bila celotna Kostanjevica razglašena za kulturni in umetnostni spomenik.



Frančiškani so s Svete Gore prinesli veliko starih knjig. Najdragocenejših je okrog 30 inkunabul, natisnjenih pred letom 1500, najstarejša je iz leta 1476. Zdaj je v knjižnici okrog 16.500 knjig v 25 jezikih, največ v nemščini, latinščini in italijanščini.

Med italijansko okupacijo je večina slovenskih knjig izginila. Nekaj so jih vrnili leta 1962. Ohranila se je tudi Bohoričeva slovnica (verjetno zaradi naslova v latinščini) z avtorjevim lastnoročnim posvetilom. Leta 2011 je Škrabčev prapranečak Janez Škrabec knjižnici podaril Iconotheco Valvasoriano, to so faksimile zbirke 7752 grafik, ki jih je v letih 1641–1693 v 18 zvezkih zbral Janez Vajkard Valvasor, četrti se je izgubil.

Stanislav Škrabec je bil podrobneje predstavljen leta 2014 v časopisu Družina ob 170-letnici njegovega rojstva. Več o Kostanjevici nad Novo Gorico pa si preberite v članku, ki je bil objavljen v reviji Praznična.

Praznicna_poletje-2017_Kostanjevica.pdf