Ob knjigi poljskega duhovnika Krzysztofa Grzywocza Neljuba čustva, ki je nastala na podlagi predavanj na Teološki fakulteti na Univerzi v Opolu, smo v ponedeljek, 3. junija, v galeriji Družina spregovorili o manj prijetnih čustvih. O tej temi se je David Ahačič pogovarjal s prevajalcem, novomašnikom Rokom Pogačnikom in psihologinjo dr. Tjašo M. Kos.



Rok Pogačnik je na Poljskem spoznal avtorja kot predavatelja in duhovnega spremljevalca. V svojih predavanjih je želel ljudem pomagati, da bi se znali srečati s čustvi, da bi brez strahu vstopili v svet lastnih čustev, posebej neprijetnih oz. neljubih, in prepoznali njihovo sporočilo. Čustva so pomemben del našega bitja. So dragocena življenjska energija. Izražajo nas in oživljajo naše misli in voljo, budijo silne odzive. To je prevajalec prenesel tudi slovenskim bralcem.

Včasih je bil človek obravnavan kot čustveno, razumsko in duhovno bitje ločeno. Vendar je psihologinja Tjaša M. Kos dejala, da je vse to povezano, gre torej za interakcijo, sovplivanje, ne izključevanje. Čustva vplivajo na mišljenje in vedenje. »To ustvarja našo edinstveno človeško naravo.« Vlogo čustev se poudarja tudi na ignacijanskih duhovnih vajah, je omenil David Ahačič.

Nismo odgovorni za čustva, ampak za odziv nanje

Krzysztof Grzywocz v svoji knjigi Neljuba čustva opisuje zavist, neuresničeno zaljubljenost, agresivnost, sram, praznino in tujost. To so neprijetna čustva, ki jih težko doživljamo. Niso pa nemoralna, sta se strinjala oba sogovornika. »Čustvena reakcija je onkraj moralne sodbe. Ne morem biti odgovorna za nevrokemično reakcijo, ki se sproža v meni, kar čustva so, je pojasnila psihologinja. »Sem pa zelo odgovorna, kaj s to reakcijo naredim.« Najprej moramo prisluhniti sebi, prepoznati svoj emocionalni odziv, ga ločiti od svoje reakcije in vklopiti razumsko komponento. »Ko lahko čustvo oplemenitim s svojimi vrednotami, potem se lahko odzovemo tako, da bo konstruktivno za nas in za ljudi okrog nas. Čustva ne pomenijo odsotnost razuma, temveč je razumski odziv zmanjšan.«



Ne bojmo se svojih čustev

»Bog deluje tudi v notranjosti. Čustva in razum sta dva glasova istega Boga, ki sta lahko v neskladju. Takrat je treba ugotoviti, kaj je tisto, kar 'laže'. Ali prav razumem svoja čustva?« je delal Rok Pogačnik, ki meni, da prej »laže« razum kot čustvo. Dodal je, da se kristjani pogosto svojih čustev bojimo, ker menimo, da bi se zaradi njih naša duhovnost lahko izgubila. Vendar »čustva prinašajo pomembno informacijo o doživljanju mojega sveta in Boga«.

Pogačnik je ob tem kristjane spodbudil, naj si upajo biti pred Bogom takšni, kot v resnici so. Naj ne zadržujejo nasmeha ali se silijo k smehu, čeprav čutijo drugače. Podobno je dejala tudi Tjaša M. Kos. Stopimo v stik s tem, kar doživljamo, saj iz tega lahko rastemo. Vsako čustvo je priložnost za rast. Če ga pometamo pod preprogo, se bo vrnilo, morda celo v obliki bolezni.

Tudi posvečeni se zaljubljajo

V nadaljevanju večera sta prevajalec in psihologinja spregovorila o pregovorno slovenski zavisti, agresivnosti oz. prodornosti, kot jo je bolj pozitivno imenovala Tjaša Kos, sramu in neuresničeni zaljubljenosti. Tudi posvečeni se namreč zaljubijo in s tem ni nič narobe, pravi avtor knjige, saj ima veliko vrednost, ki nas odpira k drugi osebi.

Foto: Tatjana Splichal

Več o neljubih čustvih lahko spoznate v videoposnetkih.

1. del



2. del



3. del