Sabotin ni le vzpetina na slovenski zahodni meji; tudi po lokalih v središču Ljubljane stoji in se dviguje v glavah, učenih in preprostih, osivelih in modno zabritih, romantično uporniških in pedantno intelektualnih; po njem se sprehajajo misli tistih, ki imajo sumljivi monopol nad oblikovanjem in opremljanjem javnega prostora. Gigantski kamniti napis, agresivne bronaste gmote, socrealistične fotografije, vgrajene kot ikone v lahkotno hedonistični barski dizajn, in subliminalna sporočila, skrita v imenih postmodernih bistrojev in slaščičarn – vse to govori o enem in istem – a kaj je pravzaprav to? So vse to izrazi devocije, svečane posvetitve življenja – a če je tako, čemu so ta življenja posvečena? Mesec maj, »najlepši« mesec, ki ga je, denimo, slovenska katoliška kultura povezala z najnežnejšo obliko pobožnosti, s šmarnicami, je v pesniški tradiciji postal mesec ljubezni. Mit, ki ga slavijo vsi naši sabotini, pa je to ljubezen posvetil – maršalu, vojaškemu poveljniku, oficirju. Ni...