Noč 14. julija 2016 je, Fęte nationale, francoski državni praznik, ljudje širom Francije na tradicionalnih množičnih zborovanjih, srečanjih, veselicah, zabavah z ognjemeti, glasbo in plesom prešerno slavijo in se radostno spominjajo obletnice padca Bastilje, prelomnega trenutka v novejši zgodovini Evrope, ko so pod emancipatornim geslom Svoboda, bratstvo, enakost na oder politične misli in akcije novoveškega subjekta z zavezujočo terjavnostjo in plebiscitarno legitimnostjo stopile skupinske državljanske svoboščine in posamične človekove pravice.

V Nici, svetovljanskem letoviškem mestu na Azurni obali Sredozemskega morja – na katerega obalah se je, kakor pravi Albert Camus, ob prvi zori sveta zasnula civilizacijska in kulturna paradigma, ki je v enem svojih srečnejših trenutkov spočela tudi pojem svobodnega in suverenega posameznika, avtonomnega pripadnika državljanske skupnosti – se na znameniti Angleški promenadi tare praznično razposajenih domačinov in turistov z vsega sveta, ki se zbirajo k tradicionalnemu ognjemetu…

In takrat namesto pisanih raket in bengaličnega ognja kot strela z jasnega v razigrano množico udari pobesnel tovornjak, vijugajoč sem ter tja, da bi pokosil kar največ žrtev. Preden policiji uspe zaustaviti morilski stampedo, pod kolesi samomorilskega voznika, mladega francoskega državljana tuniškega rodu, ugasne štiriinosemdeset nedolžnih življenj, število ranjenih se vzpenja v stotine. Slavje svobode, sožitja, ljubezni in radosti nad življenjem brutalno prekine brezumno dejanje sovraštva, zla, zanikanja, smrti. Praznični dan zmagoslavja človečnosti, zanosnega stremljenja k svetlobi in poklona najvišjemu smislu življenja v skupnostnem sožitju se sprevrže v Valpurgino noč človekovega najglobljega ponižanja in poraza, v infernalno orgijo razpuščene ubijalske sle.

Na samosvoj in izviren način se je tematizacije neizrekljive groze samomorilskega terorja v imenu »višjega cilja«, ki posvečuje še tako zavržena sredstva in zločinske metode, z romanom Nasad oranževcev lotil sodobni kanadski pisatelj, dramatik, režiser in profesor dramaturgije in gledališke igre na univerzi v Montréalu, Larry Tremblay.

Roman o dvojčkih, eden od njiju bo žrtvovan

Pisatelj si za osrednjega junaka svoje zgodbe ni izbral izstopajočega posameznika, ampak je vlogo nosilcev romanesknega dogajanja zaupal podvojenemu osebku – dvema bratoma, enojajčnima dvojčkoma Ahmedu in Azizu, ki kot enakopraven par fabulativno povnanjata izvorni notranji razcep, negotovost, dvoumnost, bivanjsko razpornost človekovega položaja v kritičnem trenutku, ko se sooči z najstrašnejšim, z neizrekljivim, z nečim, kar absolutno presega njegovo življenjsko izkušnjo: z grozo smrti in níčesa, ki ga doletita po volji nedoumljive usode.

Komaj devetletna sta se brata primorana soočiti z najstrašnejšo in najbolj usodno izmed vseh izbir – izbrati morata, kateri bo šel v prostovoljno smrt, opasan z razstrelivom, da se maščuje za grozovito smrt starih staršev, ki ju je razmesarila bomba sovražnih »psov« z one strani gore, pod katero v rajskem vrtu oranževcev stoji njun dom. (Pred neznosno izbiro sta bila najprej postavljena že njuna starša, oče Zohal in mati Tamara: oče se s težkim srcem odloči za krepkejšega in spretnejšega Ahmeda, mati s krvavečim srcem da prednost Azizu, ker ga je bila božja volja že zaznamovala z neozdravljivo boleznijo, zato si ne želi strašnemu maščevalnemu bogu žrtvovati še drugega sina.)

Ahmed, ki nazadnje prepusti bratu, da si namesto banalne, prozaične smrti v bolniški postelji izbere veličastno smrt mučenika, po božji volji poklicanega maščevalca in izvoljenega bojevnika za »svéto stvar«, se po skrivni zamenjavi identitet in Azizovem samomorilskem pohodu nad »sovražne pse« onkraj gore znajde v hudem moralnem precepu: kot v svetopisemski zgodbi o Kajnu in Abelu se sprašuje, ali je res varuh svojega brata, ali ni z izgovorom na Azizovo bolezen nemara samo prikrival svojega strahu pred smrtjo, ali ga ni s pristankom na zamenjavo v resnici izdal in pustil na cedilu; v hudi notranji stiski in dilemah se sprašuje, ali je upravičen vzeti nase strahotno bratovo dediščino in prevzeti njegovo istovetnost, ali si ni nemara prav s tem, da se je odrekel prostovoljne smrti, nadel bremena soodgovornosti za bratovo nezaslišano dejanje in z odločitvijo za življenje šele zares in najgloblje zatajil lastno človečnost in osebno dostojanstvo.

Rana, ki se ne pozdravi

Vsa ta vprašanja se še zaostrijo in dobijo dodatno osvetljavo v drugem delu Nasada oranževcev, ko se pripoved o pravljičnem rajskem vrtu srečne mladosti – iz katerega sta bila medsebojno zamenljiva dvojčka Ahmed in Aziz kruto in nasilno izgnana v trenutku, ko je v podobi lokalnega poveljnika Sulajeda v vojaškem džipu in z brzostrelko v rokah v edensko idilo vdrla krvava realnost vojskujočega se sveta in se za prepovedani sadež z oranževega drevesa spoznanja izkaže z razstrelivom obloženi samomorilski pas – ko se torej zgodba čez dobrih deset let iz vroče bližnjevzhodne mediteranske pokrajine preseli nekam visoko na sever onkraj Atlantika, v mrzlo in zasneženo zahodnjaško velemesto, ko kamnito stvarnost puščavskih tal zamenjajo gledališke deske, odrska utvara pa nadomesti izkustveno resničnost.

Iz spremne besede Jaroslava Skrušnyja

Larry Tremblay (1954) je sodobni kanadski pisatelj, dramopisec, gledališki igralec in režiser. Za roman Nasad oranževcev iz leta 2013 je prejel dve nagradi: leta 2014 nagrado québeških knjigarnarjev (Prix des libraires du Québec) in leta 2015 literarno nagrado gimnazijcev (Prix littéraire des collégiens). Roman je poleg v slovenščino preveden v angleščino, nemščino, turščino, češčino, španščino, nizozemščino, hebrejščino, kitajščino in katalonščino.