V ponedeljek, 1. septembra, na prvi šolski dan torej, bo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano posebej praznično: ob 9.30 bodo slovesno odprli nove prostore Osnovne šole Alojzija Šuštarja in Vrtca Dobrega pastirja, ki delujeta v okviru Zavoda – prva od šolskega leta 2008/2009, vrtec pa bo z letošnjim šolskim letom šele »shodil«, saj gre za čisto novo zavodsko enoto.

Na pogovoru z novinarji (z desne): zavodski ekonom Anton Homar, ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja dr. Marina Rugelj, ravnateljica Vrtca Dobrega pastirja Špela Avšič in koordinator dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava Marko Weilguny.

Pred ponedeljkovim odprtjem in blagoslovom (po rokah apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije škofa Andreja Glavana) je vodstvo zavoda in enot, ki prihajajo pod streho nove stavbe (zasnoval jo je arhitekturni biro Studio Ur.A.D. iz Nove Gorice), včeraj pripravilo medijski dan, ki je novinarjem in fotografom omogočil ne le predpremierni ogled novih prostorov, temveč tudi sproščen pogovor s pristojnimi o zidavi nove stavbe, njenem financiranju, programih, ki bodo napolnjevali njene prostore …

Ravnateljica dr. Marina Rugelj je predstavila dosedanje korake OŠ Alojzija Šuštarja. To je edina zasebna katoliška osnovna šola v Sloveniji, ki jo bo z novim šolskim letom obiskovalo 400 otrok. Šola je bila ustanovljena na pobudo staršev, ki so želeli svojim otrokom zagotoviti dobro katoliško vzgojo, pa za to v slovenskih razmerah niso imeli možnosti. Starševskim pobudam so prisluhnili v vodstvu ljubljanske nadškofije, zlasti to velja za pomožnega škofa Antona Jamnika, ki je že kot direktor Zavoda sv. Stanislava srečeval te želje in jim je tudi v škofovski službi namenjal veliko pozornost.

Prvo leto so OŠ Alojzija Šuštarja vpisali 100 otrok v štiri razrede prve triade (dva oddelka prvega razreda in po en oddelek drugega in tretjega razreda – slednji bodo torej letos obiskovali zadnji razred devetletke), nato pa vsako leto po dva nova oddelka, kar seveda pomeni, da je število otrok naraščalo za 50 vsako leto. Prvotna prostorska rešitev – »izposoja« prostorov od Škofijske klasične gimnazije – se je takoj pokazala ko začasna in misel na nove prostore je bila vedno bolj urgentna. S prvotno predvidenih največ treh let se je gostovanje pri ŠKG podaljšalo na šest let in častitljiva centralna zavodska stavba je dobesedno pokala po šivih, ko se je v njej gnetlo 700 gimnazijcev in 350 osnovnošolcev.

Učiteljski zbor OŠ Alojzija Šuštarja

Prav zgodba osnovne šole dobro ponazarja izjemno rast, ki jo je Zavod sv. Stanislava prehodil potem, ko je bila stavba, ki jo je škof Anton Bonaventura Jeglič pred skoraj 110 leti postavil za slovensko in krščansko vzgojo mladih, vrnjena v denacionalizacijskem postopku: prvo leto delovanja škofijske gimnazije leta 1993 je bilo v zavodu 30 zaposlenih in 150 dijakov, z letošnjim prvim septembrom pa bo v vseh zavodskih enotah (gimnazija, osnovna šola, vrtec, glasbena šola, dijaški in študentski dom) 1400 gojencev, za katere bo skrbelo okoli 200 zaposlenih.

Kot rečeno: precejšen del (400 osnovnošolcev in 80 otrok v vrtcu) prihaja v novo stavbo, kjer jih bodo pričakale svetle in lepo opremljene matične učilnice oziroma igralnice, specialne sobe (umetniška, likovna, plesna in glasbena), kapela, knjižnici, športna dvorana, vrtčevski atrij za izvajanje kateheze Dobrega Pastirja … Nov objekt je v prostor umeščen tako, da tvori skladno celoto z obstoječo stavbo, ki mu je na neki način podrejen; je v njegovi »senci«, a hkrati njegova zrcalna podoba, kar kaže na svojevrsten simbolni preplet preteklega in sedanjega

In kako je s stroški za zidavo nove stavbe? Zavodski ekonom Anton Homar pojasnjuje: Nekateri »podporni« tehnični objekti zanjo (npr. kuhinja, toplotna postaja) so bili postavljeni že prej z mislijo na večjo prostorsko kapaciteto vseh enot Zavoda sv. Stanislava, prostori, ki bodo odprti in blagoslovljeni v ponedeljek, pa so od investitorja – to je Nadškofije Ljubljana, ustanoviteljica Zavoda sv. Stanislava – zahtevali okoli deset milijonov evrov. Del potrebnih sredstev (okoli 150.000 evrov) so prispevali tudi donatorji.

Direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Roman Globokar v igralnici Vrtca Dobrega pastirja

Stavba je zgrajena po visokih bivalnih in okoljevarstvenih standardih z dobro izolacijo, sončnimi kolektorji, sončno elektrarno (ta »pokrije« okoli četrtino zavodskih potreb po elektriki). Osnovna šola ima na voljo okoli 8000 kvadratnih metrov, vrtec nekaj več kot tisoč. V novi stavbi bodo pravzaprav tri enote, saj bo nekaj časa v njej gostoval tudi montessori vrtec.

Ko že omenjamo goste: v delu nekdanjih prostorov OŠ Alojzija Šuštarja bo začasno gostovala prva triada OŠ Vide Pregarc iz Most (ta šola ta čas zida nov prizidek in obnavlja obstoječo stavbo). Že ta podatek pove, da je Zavod sv. Stanislava zelo odprt do bližnje in tudi širše okolice. Družinino provokativno vprašanje, ali je OŠ Alojzija Šuštarja vendarle nekakšen »katoliški geto«, je zato dobil jasen ravnateljičin odgovor: Nikakor; s sosednjimi šolami dobro sodelujejo in se povezujejo. Tudi ekonom Homar pove, da ima Zavod sv. Stanislava z vsemi sosedi (od Slovenske vojske do državnega vrtca) odlične odnose in si vzajemno pomagajo. »Nismo nikakršen tujek v okolju; do nas nihče nima nikakršnih predsodkov.« Na odprtost zavodskih enot priča tudi podatek, da se vanje vpisujejo tudi mnogi, ki niso verni, a sprejemajo njihov program, pri katerem je eden nosilnih stebrov katoliška duhovnost, posredovana prek verskega pouka, življenja z obdobji in prazniki cerkvenega leta, navzočnostjo duhovnikov …

Še kakšna beseda o financiranju. Osnova šola iz javnih sredstev dobiva 85 odstotkov denarja za izvajanje programa, torej predvsem za plače učiteljev in nekatere materialne stroške. Razliko do polnih izplačil plač in vse vzdrževanje nosijo ustanovitelj in starši. Osnovna šola ima zato šolnino, ki pa v nobenem primeru ne presega 60 evrov mesečno. Tudi otroci iz gmotno šibkejših družin obiskujejo šolo, v ta namen pa zavod mesečno razdeli skoraj 9000 evrov iz posebnega sklada za pomoč družinam. Ta se napaja predvsem iz rednih donacij številnih »malih« podpornikov, med katerimi je tudi veliko zaposlenih v zavodu.

Še zadnje priprave nove telovadnice pred ponedeljkovim odprtjem

V novi stavbi, kot že zapisano, dobiva prostor tudi Vrtec Dobrega pastirja, ki je najnovejša enota Zavoda sv. Stanislava. V njem se bo izvajal javno veljavni program za predšolske otroke, posebno pozornost pa bodo namenjali razvijanju čuta za jezik in umetnost, gibanju, stiku z naravo in duhovnostjo. Za čisto nov kolektiv je začetek dela velik izziv, a hkrati jih, kot je dejala ravnateljica vrtca Špela Avšič, prevevajo občutki veselja, da stopajo na novo pot, navdušenja nad stavbo, v kateri bodo delali z otroki, in hvaležnosti, da so lahko del zavodske zgodbe, ki se je začela pisati pred več kot stoletjem.

Če je bila ta zgodba pogosto tudi žalostna (zavodska stavba je bila velik del svoje zgodovine namenjena vsemu drugemu kot vzgoji, saj je bila med prvo svetovno vojno bolnišnica, med drugo svetovno vojno zbirališča za izgnance, ki jih je izseljeval okupator, takoj po vojni koncentracijsko taborišče za vojne ujetnike, nato več kot 45 let vojašnica …), je danes – zavedamo se obrabljenosti izraza, ki pa je tu več kot na mestu – resnična zgodba o uspehu cerkvene vzgojno-izobraževalne pobude za skupno dobro.

Foto: Bogomir Štefanič