Antigono, eno temeljnih del grške tragedije, je leta 1941 v slovenščino prevedel takrat komaj osemnajstletni pesnik Ivan Hribovšek. Gre za enega prvih prevodov tega velikega klasičnega dela v slovenski jezik neposredno iz grščine. Prevajalec je rokopis prevoda in zvezek z zbranimi pesmimi Pesmi Marjana Gostiše, maja 1944 izročil prijateljici Anici Resman. Hribovšek je bil žrtev povojne revolucije, najverjetneje je bil ubit na Teharjah, Resmanovi pa je uspelo skriti pred zaplembami in uničenji udbe Hribovškove zapise, med drugim tudi prevod Antigone. Čez dobro desetletje ji je uspelo zvezek preposlati v Argentino in Tine Debeljak je leta 1965 Hribovškove pesmi izdal v zbirki pod naslovom Pesem naj zapojem. Po osamosvojitvi, leta 1990 je v Sloveniji izšla Hribovškova knjiga Pesmi. Leta 1994 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila Balantičev-Hribovškov simpozij, takrat je slovenska literarna javnost odkrila Hribovška. Leta 2010 je bil kot klasik sprejet v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Hribovškova pesniška zapuščina je skromna, kar je ohranjene je shranjeno v NUK, v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, nekaj pa v privatnih arhivih.

Pri založbi Družina je v zbirki Sidera v prenovljeni izdaji izšel Hribovškov prevod Antigone. Na pisateljskem odru knjižnega sejma se je o Ivanu Hribovšku, njegovem pesniškem ustvarjanju in prevodu Antigone s klasičnim filologom akademikom Kajetanom Gantarjem, profesorjem Davidom Movrinom in dobrim poznavalcem zamolčanih pesnikov Francetom Pibernikom pogovarjal pesnik in klasični filolog, urednik zbirke Sidera Brane Senegačnik.

Tone Rode: »Ponosni smo na izdajo Hribovškovega prevoda«

V uvodu predstavitve na pisateljskem odru knjižnega sejma je direktor založbe Družina Tone Rode dejal, da je založba ponosna, da izdaja enega prvih prevodov Antigone v slovenščino izpod peresa mnogo prezgodaj umrlega pesnika Ivana Hribovška. »Naj bo to poseben spomenik njegovemu spominu in predvsem spodbuda, da pisatelji, njihove misli in opusi ne živijo v preteklosti, ampak krojijo našo sedanjost in upamo tudi usmerjajo našo prihodnost,« je dejal Rode.

Brane Senegačnik: »Antigona je neskončna zgodba«

Da je zgodba o Antigoni »neskončna zgodba v raznih pomenih, tudi v literarno zgodovinskem pomenu«, je poudaril Brane Senegačnik. Antigona je izšla pravzaprav v dveh knjigah: Hribovškov prevod spremlja še knjiga dveh študij: Kajetana Gantarja in Braneta Senegačnika. Spremni besedi obeh sta se tako razrasli, da sta nastali študiji in prevod je dobil knjigo dvojčico, v kateri je osvetljen Hribovškov prevod, zgodovinski nastanek in njen širši duhovni kontekst.

Antigono v prevodu Ivana Hribovška so predstavili Kajetan Gantar, David Movrin, France Pibernik in povezovalec in pisec spremne besede Brane Senegačnik. V začetku je zbrane na odru pozdravila predstavnica Društva pisateljev (foto Tone Rode)

Pibernik: "Srh me spreleti, ko pomislim, kaj če Anica Resman ne bi ohranila Hribovškovih rokopisov."

France Pibernik je predstavil pesnika Ivana Hribovška in čas, v katerem je knjiga nastala. Pravi čudež je namreč, da se je rokopis Hribovškovega rokopisa sploh ohranil. Ivan Hribovšek se je rodil leta 1923 blizu Radovljice v kmečko uradniški družini; oče je bil sodni uradnik, mama kmetica. Hribovšek se je kljub skromnosti prvih šest razredov gimnazije šolal v škofovih zavodih. Ko je bil star enajst let, mu je umrl oče in družina je živela še skromneje. »Za njegov literarni nastop je zanimivo, da je že s 14 leti v listu škofovih zavodov Jutranja zarja objavil 40 prispevkov. Iz teh prispevkov je razvidno, da je 14 letni fant obvladal vse literarne oblike: sonete, glose,« je razložil Pibernik. V višji gimnaziji je objavljal v Domačih vajah, ki jih je urejal Janez Remic, Hribovškov kasnejši velik prijatelj in mentor.

Pibernik je razložil, kako je Hribovšek spoznal Anico Resman, ki ima zasluge, da se je po njegovi smrti sploh ohranil kakšen zapis. Njej je namreč posvetil in ji maja 1944 izročil edino pesniško zbirko in rokopis prevedene Antigone. Janez Resman je bil Hribovšek sošolec na klasični gimnaziji in med počitnicami ga je povabil v njihovo počitniško hišico. Tam sta se z Anico veliko pogovarjala in se osebno navezala drug na drugega. Iz škofovih zavodov je Hribovšek v 6. razredu presedlal na klasično gimnazijo zato, da sta bila skupaj z bratom Janezom, skupaj sta tam tudi bivala. Po okupaciji je Hribovškov prijatelj Remic, ki ga je kot gimnazijca vpeljeval v literarne kroge, že jeseni 1941 odšel na študij na Dunaj, Hribovšek pa je maturiral v Beljaku. Moral bi v vojsko, a je bil zaradi slabega zdravja odklonjen. Odpravil se je na Dunaj in ta obisk je za njegovo kratko literarno ustvarjanje usoden. »Na Dunaju ni našel le prijatelja Remica, ampak je bral in odkrival vso svetovno literaturo. Posebno Rilkeja, ki je pomembno vplival na njegovo pesniško ustvarjanje,« je dejal Pibernik.

Čeprav se je izogibal vojske dokler se je mogel, so se leta 1944 razmere tako zaostrile, da se je priključil gorenjskim domobrancem. Pred odhodom je zbral svoje pesmi, naslovil jih je Pesmi Marjana Gostiše, maja 1944 in ta zvezek izročil Resmanovi Anici. Po vojni je Hribovška doletela usoda deset tisočev domobrancev – s Koroške je bil odpeljan v domovino, po pričevanjih slikarja Marjana Tršarja sta se še videla v Teharjah.

Anici Resman je rokopis uspelo ohraniti, čeprav je po vojni doživela veliko preiskovalnih akcij udbe, Resmanovim so vse zaplenili. »Srh me spreleti, ko pomislim, kaj če bi se rokopis izgubil. Hribovška ne bi bilo več,« je dejal Pibernik in spomnil, da so večkrat preiskovali tudi pri Hribovškovih v Radovljici in nihče ne ve, kaj vse so uničili. Zvezek s pesmimi je Anica prepisala, prepis, kasneje pa tudi original je sredi šestdesetih let po čudnih poteh poslala v Buenos Aires v Argentino k slovenskim rojakom in leta 1965 je Tine Debeljak in Slovenska Kulturna akcija izdala Hribovškovo pesniško zbirko Pesem naj zapojem ... V Sloveniji smo Hribovška spoznavali šele po osamosvojitvi.

David Movrin: »Ena najbolj pretresljivih zgodb slovenske zgodovine«

»Zgodba Hribovškovega prevoda Antigone je ena najbolj pretresljivih zgodb slovenske zgodovine. Zgodba se je zgodila na izjemno metaforičen način,« je dejal urednik knjige David Movrin. »Antigona je tekst, ki je nam vsem blizu, ki si ga po podatkih Cobissa največkrat izposojamo v knjižnicah. To je tekst, ki ima težo v našem prostoru. Ko sem se znašel v vlogi urednika knjige, sem se zavedal, da je pri Hribovškovem prevodu Antigone le najboljše za silo dovolj dobro. Čeprav je bilo s tem kar nekaj dela.« Movrin je ob tem izpostavil dvojezičnost knjige: tokraten prevod je prva dvojezična izdaja v slovenščini! Pri nas je izšlo že več prevodov tega klasičnega dela, a še v nobeni knjigi ni poleg slovenskega prevoda tudi izvirni tekst. Druga novost in posebnost knjige pa je po Movrinovih besedah spremna študija Gantarja in Senegačnika, ki Antigono in prevajalca postavita v širši zgodovinski in duhovni kontekst.

»Zame osebno je knjiga pretresljiva, ker ni samoumevno, da se je Hribovšek v tistem času znašel tam, kjer se je,« je dejal Movrin in izpostavil primero, da je bil Hribovškov prijatelj v zadnjih letnikih klasične gimnazije Janez Stanovnik, dolgoletni predsednik zveze borcev, ki je še danes živ. »Lahko bi bil živ tudi Hribovšek. Kontekst je tragičen, kompleksen, pretresljiv.« Še bolj zanimivo pa je, je dejal Movrin, da je bil Hribovšek pri 18 letih sposoben prevesti klasično delo. »In to dobro prevesti! To pove tudi nekaj o slovenskih klasičnih prevajalcih tistega časa!«

Gantar: »Take reprize Antigone kot Slovenci ni doživel noben evropski narod«

Akademik Kajetan Gantar je priznal, da je bil začuden, ko ga je založba Družina prosila, da napiše spremno besedo k prevodu, ki je nastal že v letu 1941. Znano je namreč, da prevodi zastarijo, izvirniki ne. »Zanimalo me je, kaj ima prevod, ki ga založba želi izdati, saj imamo v slovenščini že štiri ali pet prevodov Antigone,« je dejal Gantar in pojasnil, da se ob branju Hribovškove prepesnitve tega ni spraševal več. »Pesnika France Balantič in Hribovšek sta naša zamolčana pesnika. Ko predstavljamo Balantiča, se spomnimo pesmi V ognju groze plapolam – partizanska brigada je vrgla bombo v hišo, kjer se je nahajal. Umrl je dobesedno v ognju. Slutnja smrti se je uresničila. Še bolj pretresljivo usodo je doživel Hribovšek,« je dejal Gantar. »Usodo dveh najbolj tragičnih junakov iz Antigone: glavne junakinje Antigone in njenega brata Polinejka, ki so ga po smrti ožigosali za narodnega izdajalca.« Gantar je spomnil na začetni del klasične drame, ko pred množico nastopi vladar Kreon in zakliče: »Tisti dan, ko je bil premagan tuji agresor, je dežela spet svobodno zadihala. Kreon na odru zakliče državljanom, da tiste, ki so padli za domovino, čaka pogreb z vsemi častmi, izdajalce, ki so se povezali z zavezniki na Poleponezu, pa bodo vrgli ujedam za plen …« Reprizo Antigone smo Slovenci doživeli deset dni po koncu vojne, je dejal Gantar. »V vlogi Kreonta je nastopil maršal Tito, v vsem svojem veličastvu. Tudi z enakim besednjakom, čeprav sem prepričan, da Tito Antigone ni bral. Scenarij je znan. Tito je nastopil na balkonu Univerze, na Kongresnem trgu. Bila je zbrana množica, ploskali so novemu vladarju. 'Roka pravice bo dosegla izdajalce,' je rohnel z balkona, o tem pričajo posnetki …,« je primerjal Gantar prizore antičnega dela in slovenske povojne resničnosti in dejal, da so domobranci končali kot Polinejk v Antigoni: »S to razliko, da je bil Polinejk eden, v našem primeru pa je Polinejk v deset tiočkratni povečavi. Take reprize Antigone ni doživel noben evropski narod,« je dejal Gantar.

Gantar se je vprašal, kako se je še ne 18-letni mladenič lotil prevajanja Antigone, če ne bi slutil podobne usode?! Kot je Balantič slutil smrt v ognju, tako je po besedah Gantarja Hribovška navdajala podzavestna slutnja, kaj ga čaka. »Nazadnje so ga videli v Teharjah, o tem je pripovedoval slikar Tršar, ki se je po čudežu rešil smrti. Mogoče je, da je bil Hribovšek zazidan živ – kot je dal vladar Kreon Antigono živo zazidati - mogoče je, da je bil Hribovšek zazidan v Hudi jami.«

Po besedah Gantarja, ki je na pisateljskem odru, še natančneje pa v spremni knjigi, postavil Hribovškov prevod v zgodovinski kontekst in ga z urednikom knjige Movrinom in urednikom zbirke Senegačnikom ter oblikovalcem knjige Lucijanom Bratužem opremil z ohranjenim slikovnim gradivom, je Hribovškov prevod zagotovo eden prvih slovenskih prevodov iz grščine. Prevajanje klasičnega dela pa je vplivalo tudi na Hribovškovo pesniško ustvarjanje.

Za sklep je Senegačnik poudaril, da je Antigona pri različnih narodih dobila glede na prevod različna mesto. "Ponekod je postala angelska ženska. Pri nas je Antigona realnost. Na več kot 600 mestih se še vedno dogaja, tudi zaradi tega je izid knjige aktualen.«

Od leve proti desni: Kajetan Gantar, David Movrin, France Pibernik in Brane Senegačnik (z mikrofonom; foto Tone Rode)

Videopredstavitve: