"Skorajda ni človeka, ki pri razvezi ne bi ukvarjal s krivdo, 'kaj sem narobe naredila, da me je zapustil?'. Tukaj je pomembno, da te osebe pridejo do spoznanja, da jih je drugi zakonec zapustil zaradi sebe, ne zaradi njih." Foto: Tatjana Splichal

Zakonska in družinska terapevta Sara in dr. Drago Jerebic, ki sta v Celju osnovala Družinski inštitut Bližina ( dosegljivi so tudi na facebooku), sta pa tudi predavatelja na Teološki fakulteti, jeseni vabita v skupino za razvezane in na izobraževanje za delo s travmatiziranimi otroki. Njun inštitut deluje od jeseni leta 2006, lani pa sta odprla tudi enoto v Ljubljani. Vsako leto jih pokliče okoli 1000 ljudi. Jerebičeva sta doslej imela okrog 300 delavnic in predavanj ter približno 200 radijskih oddaj na Radiu Celje.

Jeseni vabite v skupino za razvezane oz. za tiste, ki so se razšli s partnerjem. Kakšne so podobnosti ali morda različnosti, ko se razideta zakonca ali pa zunajzakonska partnerja? Na kak način jih skupina lahko podpre v tem težavnem/zahtevnem obdobju?

Kakor je poroka odločitev pred skupnostjo, tako sta dva poročena v postopku ločitve lahko bolj izpostavljena pred skupnostjo oz. pritisku okolice. Primer tega najdemo v Cerkvi, kjer se lahko taki ljudje počutijo na nek način izobčeni; niso več dovolj dobri za botre, ne smejo k obhajilu, če potem živijo v novem razmerju. Lahko se počutijo zaznamovane, poražene, manj dobre ali manj vredne in se zaradi tega distancirajo od drugih “uspešnih” zakoncev. Poroka tudi pomeni dejanje, ki lahko govori, da si dva nek odnos zares zavestno želita. In če jima potem ne uspe, je razočaranje temu primerno večje. Pri izvenzakonskih razmerjih so vsi ti elementi prisotni, vendar morda v manjši meri. Je pa njihova posebnost ali različnost od poročenih v tem, zakaj se niso poročili. Ni toliko, da bi bila želja po odnosu in povezanosti manjša, temveč, da je bil morda strah pred biti zavezan ali zvezan – si biti preblizu z nekom - prevelik, zato so raje vztrajali v statusu quo oz. stalno v rahli nezavedni pripravljenosti ali previdnosti. Težko je živeti odnos, če se ne počutiš varno.

Skupina v prvi vrsti nudi izkušnjo, da v tej stiski in težkih občutjih niso sami. Kakor so na eni strani doživeli zavrženost, osamljenost in obupanost, jim skupina lahko ponudi možnost povezanosti, sprejetosti, razumljenosti, podpore ter spodbude.

So dobrodošli tudi ljudje, ki so denimo navezali nova razmerja - pa čutijo, da razpadlih razmerij niso zares 'preboleli'?

To je zelo dober razlog vključitve v skupino za razvezane. Zelo hitro se lahko pojavi strah, da oseba nikoli več ne bo mogla v polnosti zaupati in se predati drugi osebi, kar je temelj konfliktov in distanciranosti medsebojnih odnosih. Vsi hrepenimo po povezanosti, razveza pa vnese globoko rano ali strah v to hrepenenje. In v skupini veliko govorimo o tem strahu, koliko in na kakšen način se upam odpreti drugemu, koliko upam zahtevati od drugega, ko me še ni strah, da bi me zaradi tega zapustil…Na skupini ne govorimo toliko o bivših kot krivcih, ker to ne bi imelo pozitivnega učinka, temveč predvsem o vzorcu odnosa, ki je bil med njima in ki ju je pripeljal do razveze. In posledično, na kaj bo potrebno biti v prihodnje bolj pozoren, da se zgodba ne ponovi, se pravi, znati prepoznati ključne trenutke in tokrat ravnati drugače, kolikor je to pač od nas odvisno.

Koliko časa 'prebolevamo' pretekla razmerja - skozi katere 'faze' se moramo prebiti, da spet zaživimo polneje?

Ločitev je proces žalovanja. Človeku je bilo nekaj vzeto, kar mu je pripadalo: ljubezen, pripadnost, varnost, zaupanje, spoštovanje. Vse to z razvezo izgubi. S tem, da je v tem procesu žalovanja lahko veliko več jeze, kot pri žalovanju za umrlim zakoncem, kjer imamo pokojnega zakonca še vedno radi. V začetku je pri nekaterih lahko močno prisotno zanikanje, ko si nekdo še ne pusti začutiti vseh občutij, zato se ta pojavijo kasneje. Skorajda ni človeka, ki pri razvezi ne bi ukvarjal s krivdo, “kaj sem narobe naredila, da me je zapustil”. Tukaj je pomembno, da te osebe pridejo do spoznanja, da jih je drugi zakonec zapustil zaradi sebe, ne zaradi njih. Lahko bi si poiskal strokovno pomoč, vendar je namesto tega raje izbral ločitev. Posebej boleče se situacije, kjer so prisotne prevare, kar je ena izmed največjih poškodb za odnos dveh zakoncev. So stvari oz. okvirji, ki jih zakonci ne bi smeli nikoli prestopiti, kljub človeški grešnosti, ker vedno ni poti nazaj: Bog ti bo že odpustil, sozakonec pa morda zelo, zelo težko.

Na kak način deluje skupina - samopomočno, terapevstko - v čem je razlika?

Razlika med obema je v vodenju. Za terapevtsko skupino je odgovoren terapevt, ki vodi in usmerja terapevtski proces, kar mu omogoča strokovna usposobljenost in je zaradi tega lahko takšna skupina bolj “varna”. Medtem ko so samopomočne skupine vodene s strani članov skupine. Ponavadi se te skupine držijo določenih pravil ali metod, ki nadomeščajo terapevta in dajejo varnost in strukturo. Ena izmed zelo znanih in uspešnih takih metod je duhovni program 12 korakov, ki so jo razvili anonimni alkoholiki in danes po njej delajo mnoge najrazličnejše samopomočne skupine in mnogi v takih skupinah dobijo močno duhovno izkušnjo, ker zelo močno vključujejo element Višje sile oz. Boga. Je pa pozitivna plat samopomočnih skupin to, da nehote sili člane k večji angažiranosti, ker ni terapevta in je ves proces v skupini odvisen zgolj od udeležencev.

Pri obeh skupinah je pomembno izpostaviti, da temeljni dejavnik, ki vpliva na uspešnost predelave bolečih vsebin in občutij to, da se udeleženci odprejo, gredo v skupino, spregovorijo pred drugimi. Bolj ko se odprejo in s tem tvegajo, večja je možnost notranje pomiritve. To je podobno kot v duhovnem življenju, kjer je temeljni predpogoj odprtost, da Nekdo vstopi v tvoje življenje.

Za koga je primerno izobraževanje terapevtsko delo z otroki - za ljudi, ki so poklicno v stiku z otroki ali za tiste, ki so že terapevti, pa želijo poglobiti spoznanja o tej tematiki, kdaj začenjate z izobraževanjem in kaj to izobraževanje zajema?

Tako za psihoterapevte kot tudi za učitelje, vzgojitelje, strokovne delavce v varnih hišah, materinskih domovih, mladinskih centrih, skratka vse, ki se pri svojem poklicnem delu srečujejo z otroki in želijo le-tem omogočiti drugačno izkušnjo, ki pripomore k zmanjšanju čustvenih in vedenjskih težav. Vsako leto razpišemo več terminov, do konca tega leta se bosta izvedeli še dve osnovni izobraževanji in sicer 27. septembra in 29. novembra. Gre za izkustveno izobraževanje, ki omogoča udeležencem najprej preko lastne izkušnje priti v stik s svojim notranjim otrokom. Namreč pri delu z otroki je za odrasle pomembno, da imajo odprt dostop do vseh občutij. Npr. če odrasli, ki dela z otroki, sam sebi ne dovoli čutiti žalosti, potem jo bo lahko tudi težje prepoznal pri otroku in mu omogočil, da le to izrazi. Poleg dela na sebi, odnosa, ki ga udeleženec razvija s soudeleženci na skupini in seveda kasneje z otrokom, se spoznava z različnimi projekcijskimi tehnikami, ki vključujejo risanje, peskovnik, glino, lutke in projekcijske karte. Tako udeleženci preko lastne izkušnje odkrijejo, kaj jim najbolj leži in se lahko odločijo za nadaljno izobraževanje s področja risanja, terapevtskega dela s peskovnikom in usmerjenih družinskih genogramov, kjer tematiko poglobimo, obenem pa udeleženci prav tako preko izkušnje dobijo konkretne ideje, ki jih bodo kasneje lahko uporabljali v praksi. Tako bomo 4. oktobra izvedeli nadaljevalno izobraževanje za terapevtsko delo s peskovnikom.