Po maši, ki jo je ob breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu ob somaševanju novomeškega škofa Andreja Glavana in drugih duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, sta zbrane nagovorila predsednik vlade Janez Janše in predsednik republike Borut Pahor. Njuna govora je prepletalo več niti, tudi usoda njunih prednikov, ki sta jo vpletla v svoje besede: tako oče Janeza Janše kot ded Boruta Pahorja sta bila namreč med vojno dachavska taboriščnika, o čemer je predsednik Pahor spregovoril spontano, mimo pripravljene verzije govora, ki jo v nadaljevanju, tako kot govor Janeza Janše, objavljamo v celoti. Pred mašo sta predsednika ob breznu pod Macesnovo gorico položila venca, kar sta po slovesnosti v Kočevskem rogu storila tudi v gozdu Smrečje pri Turjaku.

Predsednik vlade Janez Janša: »In spravo bomo dosegli. Nekoč v prihodnosti.«

25. junija 1945 je Edvard Kardelj iz Beograda poslal Borisu Kidriču v Ljubljano osebno depešo, v kateri je zahteval hitrejše čiščenje oziroma pobijanje. Morija se je okrepila in na transportu proti Kočevju se je znašel tudi moj oče. Ob začetku vojne ni imel niti 14 let. Kljub temu si je že leto kasneje kopal grob ob raciji italijanskega okupatorja, se nato skrival preko nove nemško italijanske meje, stražil v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu, bežal iz zapora na Ljubljanskem gradu, bil obsojen na 20 mesecev prisilnega dela in poslan v nemško taborišče Dachau, se z domobranci umikal na Vetrinj, bil vrnjen v Jugoslavijo in v partizansko taborišče Šentvid nad Ljubljano. Nato prav na tem mestu pod Macesnovo Gorico skupaj s stotinami svojih mladih in mladoletnih vrstnikov postavljen pred strojnice brez vsake sodbe in še manj krivde.

Ko je v času okupacije odšel iz domobranske postojanke, da bi pomagal doma na kmetiji, nato pa še pobegnil iz nemškega zapora, je bil sojen in za kazen dezerterstva poslan v Dachau. V brezno in smrt v Kočevski rog pa je bil s strani osvoboditeljev poslan brez sodbe in brez kakršnekoli krivde. Pekel tega morišča in čas med umirajočimi sotrpini ga je zaznamoval za vedno. Kar je zgrešila morilčeva krogla, je režim nadoknadil z vladavino strahu, ki je ubijala spomin in resnico. Čas nepredstavljive groze in smrtne grožnje je pri dobrih ljudeh oblikoval stavek novoreka, ki se je glasil. »Bolje, da ne veste.«

Resnica je bila tako strahotna, da njenim drobcem sprva nismo niti verjeli. A živela je kljub vsemu v malih otočkih, po nekaterih cerkvah, v zamejstvu in po svetu, med rešenimi in obvarovanimi. In med morilci, ki so v neprespanih nočeh strmeli v konec.

20. stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacionalsocializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek še posebej, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma. Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna. Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj in ne zaradi svojega ideološkega plašča. Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom, zato še ne postane dobro. Zla se trajno ne odpravi niti z maščevanjem, niti s pozabo, ampak samo z vladavino prava.

V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire.

A odpor kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev. Nekaj, kar so svojci pobitih in vsi dobromisleči ljudje pred 30 leti na tisti prvi žalni slovesnosti tu v Rogu iskreno želeli, a so bili v glavnem prevarani. Zato smo šele danes, po 75 letih, prvič tu na mestu velikega morišča Slovencev. In spravo bomo dosegli. Nekoč v prihodnosti. Danes na žalost še ne, saj so besede »še premalo so jih pobili« in klici ter grožnje s smrtjo drugorazrednim še vedno del našega vsakdana. Mnoge bolj moti ne-prepoved nekega koncerta kot pa srhljivi odmev govorice, s katero so na tem mestu opravičevali množično morijo in zločin proti človeštvu. Zato se moramo namesto tega, da bi živeli drug z drugim, še vedno truditi za to, da ne bi živeli drug proti drugemu, ampak vsaj drug ob drugemu. To nam zaenkrat za silo uspeva. Moramo pa na tem svetem kraju groze tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane spet javno grozijo s smrtjo, zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili, da Slovence ponovno pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo. Storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.

Kajti, zakopani v vsakdanje težave ter izzive vseeno ne bi smeli spregledati bistva:

Kaj lahko danes odgovorimo tistim rojakom, ki so svoja mlada življenja pustili v tem breznu pod Macesnovo Gorico ali tistim v Smrečju pri Turjaku, ki so pod streli protikomunistične strani umrli tik pred koncem vojne? Oboji združeni in dokončno spravljeni v smrti, nemo strmijo v nas žive in že 75 let molče sprašujejo: »Sta vas naša smrt in žrtev kaj naučila?

Da. Resnica o vaši in zame neposredno očetovi usodi, ki je s polno težo legla na nas tik pred osamosvojitvijo, je s takšno silovitostjo pričala o tem, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času, da smo storili res vse, da pol stoletja kasneje ne bi ponovno krenili v znano, grozljivo smer. In uspelo je.

Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri. Zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih. Da se vrnemo med civilizirane narode. Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota. Da sovraštvu odrečemo domovinsko pravico ter se usmerimo v temeljni cilj naše ustavne himne, ki pravi: edinost, sreča, sprava, – naj spet k nam nazaj se vrnejo.

Prav na isti dan v letu, 25. junija 1991, natančno po 46 letih od grozovitega povelja o čiščenju, smo Slovenci vsemu navkljub postavili samostojno državo. Ideja, sanjana na Svetih Višarjah in skovana z Majniško deklaracijo, je meso postala.

Usodnemu razkolu navkljub Slovenci nesporno imamo v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v veliki meri poenotilo in združilo s plemenitim ciljem. Imamo vrednotno središče našega naroda. Imamo čas, ki je združevalen. Imamo sveti dan, ko si je slovenski narod edinokrat v svoji zgodovini res pisal sodbo sam.

Veličastna je bila ta sodba in če bi jo danes ponovili, bi bil rezultat plebiscita podoben. In ko je prišla ura preizkušnje, smo odločitev naroda skupaj branili sinovi partizanov in domobrancev. Sinovi preganjane in izgnane emigracije so se javljali kot prostovoljci v slovensko TO. Zato: delajmo za spravo, zdravimo rane, varujmo spomin in resnico. Na piedestal slovenske državnosti postavljajmo v ospredje čas, ki nas je združeval.

Tako bomo delali dobro za vse naslednje generacije naših potomcev. Imamo ustavo in ustavne vrednote, ki so skupne in za vse enake. Imamo samostojnost. Imamo skupne nacionalne in državne simbole. Imamo krasno domovino, imamo vrt sveta, ki mu ni para. Ko pridejo najtežje preizkušnje, dokazujemo, da zmoremo. Zmogli bomo, čeprav pozno, vrniti ime in spomin tudi vsem nepokopanim. Vsem našim mrtvim. Bodi zdrava, domovina. Bog te živi.

Predsednik republike Borut Pahor: »Slovenci nismo obsojeni na razkol«

Danes obeležujemo 30. obletnico t. i. spravne maše v Kočevskem Rogu. Takrat sta spregovorila tedanji nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ter tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan.

V dveh čudovitih govorih sta nagovorila Slovence k narodni pomiritvi in spravi. Še danes, 30 let kasneje, se razhajajo občutki glede te spravne maše. Z vseh strani je slišati dvome o pomenu in o iskrenosti.

Jaz pa sem tedaj in danes to presojal drugače. To je bil pomemben dogodek za naš narod in našo nastajajočo državo.

Iz dveh razlogov. Prvič zato, ker sta narodna pomiritev in sprava postali legitimno, splošno sprejemljivo stremljenje, za razliko od molka, ki je glede tega vladal skoraj pol stoletja.

In drugič zato, ker je spravno sporočilo maše samo nekaj mesecev po izvolitvi Demosove vlade in pol leta pred plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije pozvalo k enotnosti slovenskega naroda v prelomnih trenutkih.

Bližje kot sta bila pred 30 leti plebiscit in ustanovitev slovenske države, bolj se je krepilo vsesplošno ljudsko zavedanje, da bi ponovni narodni razkol, kot smo mu bili priča sredi druge svetovne vojne, znova tragično, usodno razdelil Slovence, jih nemara znova celo obrnil ene proti drugim in žalostno končal osamosvojitvene sanje.

Tudi vsled strahu pred vnovičnim razkolom se je tedaj, v letu nastajanja naše države, kljub ogromnim političnim zameram, razlikam in nezaupanjem v slovenski politiki in med vsemi ljudmi krepilo spoznanje, da je veliko več tistega kar na povezuje kot razlikuje, da moramo sodelovati, in se zanesti eden na drugega in biti enotni. Da nam drugega ne preostane.

Ne nazadnje, prav enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja je bila sprava par excellence. Bila je dokaz, da Slovenci nismo obsojeni na razkol, da zmoremo enotnost, in da sta ena in druga možnost stvar politične izbire. To si dobro zapomnimo in iskreno ravnajmo v tem duhu.

Skratka, spravna maša pred 30 leti je bila morda res samo korak, toda kot sem rekel, pomemben. Vsak korak je bil od tedaj naprej pomemben. Še tako kratek. Tudi 30 let kasneje, ko smo glede poprave krivic, stvarne in simbolne sprave storili mnogo tega, ne smemo nikoli misliti, da je danes zadnji korak. Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje.

Spoštovane gospe in gospodje, zato smo tukaj. Ne želimo pozabiti, a gledamo naprej. Ljudje bomo vedno živeli z različnimi prepričanji, nazori, idejami; v tem se bomo gotovo razlikovali in to je naravno. Toda to, kar nas lahko zbliža tudi ob zelo različnih nazorih, je pogled na bolečino našega bližnjega. Ne smemo hoditi brezbrižno mimo tuje bolečine.

Na tem kraju, v Kočevskem Rogu, je bolečina neizmerna. Zato je tudi zmožnost tega kraja, da nas zbliža, zelo velika. To zmožnost moramo Slovenci šele odkriti. In pot tega odkrivanja je strpno razvijanje kulture spomina.

Narod konstituirajo skupni spomini. Smo, kakršni smo, zaradi naših spominov. Ni potrebno, da imamo nanje enoten, enak, isti pogled, potrebno pa je, da vemo, da so naši skupni spomini to, kar smo mi. Da stojimo na ramenih naših spominov.

Razumem vašo bolečino. Bolečino po vojni pobitih in njihovih svojcev. A vživimo se v bolečino drugega. Vživimo se tudi v bolečino partizanov in njihovih svojcev, ki jih še vedno močno prizadane, če se jim odvzame pristno domoljubje in se jih krči na politične revolucionarje. Vživimo se v bolečino drug drugega.

Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo.

Vselej se moramo zavedati, da je krepitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter krepitev vsega tistega, kar nas povezuje, elementarna moč naroda in države.

V tem smislu torej sprava ni dogodek, ampak je stanje duha. V tem duhu je bila ustanovljena združena Evropa. V tem duhu je bila ustanovljena naša ljuba Slovenija.

Moramo si prizadevati za vse tisto, kar nam je skupnega in spoštovati tisto, v čemer smo si človeško različni.

Preteklosti ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo prihodnost. Naj bo za prihodnost navdih vse tisto iz naše slavne preteklosti, kar nas je plemenitilo, tako ljudi kot ves narod. Za prihodnost pa naj nam bo opomin vse tisto iz tragične preteklosti, kar nam je jemalo dostojanstvo kot ljudem in kot narodu.

Tudi ta slovesnost je majhen korak. Delamo ga s spoštljivim spominom na vse žrtve vojne in povojnih pobojev, a misleč na mirno in srečno prihodnost vseh naših otrok.

Skozi več kot dva tisoč let človeške civilizacije in kulture in danes naj svetijo Antigonine besede: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.«


Stisk rok po govorih

Fotografije: Bogomir Štefanič