Usmerjevalci slovenskega javnega mnenja si že od začetka demokratičnih sprememb prizadevajo, da bi kakršna koli protikomunistična politična drža prišla na slab glas. Začelo se je z medijsko histerijo glede revanšizma in nadaljevalo s promocijo slogaštva in mostograditeljstva. Kadar je bil kak družben problem očitna posledica vzorcev ravnanja iz časov komunističnega režima, se je kritikom takega ravnanja lepilo očitke o kolaboraciji, narodni izdaji, v bolj kultivirani obliki pa se jim je očitalo, da niso sposobni oblikovati konstruktivnih alternativnih rešitev. Seveda bi bila kot konstruktivna sprejemljiva le tista rešitev, ki ne ogroža moči in privilegijev z nekdanjo oblastjo povezane interesne skupine.

Nadalje naj bi bil protikomunizem na Slovenskem brezpredmeten, ker naj bi pri nas tistih pravih komunistov (takih, ki se jih v zahodni Evropi sramujejo celo levičarski intelektualci) sploh ne bilo. Če pa so že bili, naj bi se razporedili po vseh političnih strankah. Največji...