Celoten pogovor si lahko preberite v marčevski izdaji revije Naša Luč.

V petem letu pontifikata papeža Frančiška poteka v Cerkvi in okrog nje cela vrsta diskusij o potrebnih spremembah v Cerkvi. Kakšne možnosti vidite vi?
Vprašanja o spremembah so stalnica v zgodovini Cerkve. Z ene strani je razodetje enkratno in neponovljivo, z druge strani pa ni vse bogastvo že doseženo do konca časov, ampak odprto za nova globlja spoznanja. Dojemanje Cerkve, ki je prejela razodeto resnico, zapisano v tekstih, in to potem nosi skozi vse čase, ni le tuje svetu, ampak tudi teološko neustrezno. Navdušujoči izziv je prav v tem, da moramo izpričati svojo vero v povsem različnih časih in kulturah. Ustanova Cerkev nosi stalno nalogo, da ostaja komunikacijski sistem neprestano živ. Pri tem imajo izjave cerkvenega učiteljstva vlogo zagotovila in opore, ki ga nihče ne more spodkopavati. Vendar s temi opredelitvami nauka tema nikakor ni dokončno opravljena. S temeljitim raziskovanjem moremo v nadaljevanju naše poti vedno znova globlje spoznavati, kaj je pravzaprav smisel sporočila. To se mi zdi zelo, zelo pomembno.

So spremembe znotraj Cerkve prepočasne?
Spremembe so bile vedno realnost. Saj vendar ne more nihče reči, da je Cerkev danes v enaki situaciji kot v osmem stoletju, in da ves čas samo ponavlja besede in življenje. Mi pač nismo nosilci neke filozofije »semper idem« (vedno isto). Nosimo pa v svet pričevanje vere, ki je ne relativiramo, ampak jo v zgodovini in danes kristjani vedno oznanjamo in živimo. Sicer bi nam ne bilo treba teoloških razprav, ampak bi zadostovalo le ponavljanje katekizma. Vprašujem se, zakaj je treba o tem sploh razpravljati.

Na kakšen odziv naleti vaše prepričanje v pogovorih v Rimu, v kuriji ali v kardinalski komisiji?
Da stojim za svojimi prepričanji, se lahko zanesete. Povsem naravno pa je, da je treba to pojasnjevati v različnih tradicijah in kulturah. Pomislite na temo vodstva in na predstave o tem, kaj duhovništvo pravzaprav določa. Brez dvoma je ta, ki je predstojnik pri bogoslužju in oznanja Božjo besedo, na poseben način nosilec odgovornosti. Vodstvo pa vsebuje tudi upravljanje. Morajo kardinali voditi tudi finančno upravo v Vatikanu? Morajo biti voditelji uradov v kuriji ali na ordinariatih le duhovniki?

Vaš odgovor?
Teza, da morajo vse vodstvene službe v Cerkvi opravljati samo duhovniki, je po mojem nevzdržna. Vsaj od koncila naprej to ni več vprašljivo, in pri tem ne gre le za zasilne rešitve zaradi pomanjkanja duhovnikov. Nasprotno, priporočeno in potrebno je iz teoloških utemeljitev. V kardinalski komisiji smo si priskrbeli strokovna mnenja, ki so me potrdila v mojem gledanju. Odgovarjajočih sprememb se ne more interpretirati kot preziranje pomena duhovnikov. Pri tem pa dolgoročno gotovo škoduje pomenu duhovništva, če vztrajamo pri napačnem klerikalizmu, kjer eni vse urejajo, drugi pa so poslušni. Vedno znova obstanem začuden, ko se takšno mišljenje veselo praznuje kot nekakšno prvotno stanje. Kot da koncila nikoli ni bilo. Joseph Ratzinger je imel glede tega popolnoma prav, da koncil ni bil iznajditelj nove Cerkve, nikakršen prelom torej, kot je sam zapisal, ampak prenova glede na teološka razmišljanja in diskusije prejšnjega stoletja. Tu se je treba spomniti imen Romano Guardini, Yves Congar, Karl Rahner, Henri de Lubac in mnogi drugi. Te diskusije so na koncilu prejele avtoriteto cerkvenega učiteljstva, okrepljene, potrjene in urejene v sklepih koncila. Nemška škofovska konferenca je svoje mnenje ponovno jasno izrazila v izjavi »Biti skupna Cerkev«.



Kako bi najbolje opisali odnos med Rimom in ordinariati?
Vesoljna Cerkev ni identična z rimsko Cerkvijo, to je jasno. Že v konstituciji o Cerkvi drugega vatikanskega koncila Lumen gentium je rečeno, da je cerkveni »drug z drugim« vedno tudi »drug v drugem« vesoljne in krajevne Cerkve. O tem je potekala znana diskusija med Josephom Ratzingerjem in Walterjem Kasperjem. Brez krajevne Cerkve ni vesoljne Cerkve in obratno. Pri tem gre za omejitev, ne pa za piramido. Tega še ni v vseh glavah in za to moramo vedno znova delati. V tem je vključeno navsezadnje to, kar papež imenuje »ciesa sinodale«, sinodalna Cerkev. Kaj to pomeni, je treba nadalje premlevati. Hermann Josef Pottmayer je o tem prispeval na zadnjem generalnem srečanju nemških škofov obsežno predavanje. Tu gre za pravilno razumevanje subsidiarnosti v Cerkvi, ki omogoča edinost v različnosti.

Nekateri so opozorili na nevarnost razkola. Je bojazen realna?
Tega ne vidim tako in vedno zatrdim: Ne bojte se! Cerkev vendar vodi Gospod. Neobremenjeno se lahko srečujemo z različnimi mnenji. Diskusija je znamenje tega, da smo živa skupnost. Cerkveni skupnosti kar dobro dene, če poskušamo biti zgled tudi v pozitivnem sporu. V našem času je to izrednega pomena, ker moremo pogosto in z obžalovanjem ugotavljati, da javne debate ne vodijo do koristnih rezultatov.

Kaj bi bil konkreten korak za bolj vidno edinost?
Prvi cilj bi že moral biti, da znamo reči: Različni smo in to bo tako ostalo, vendar nas ne loči več pri mizi Gospodovi. Tega sedaj še ne vidim. Eden od problemov je tudi ta, da mnogi naši ekumenski pogovori, ki trajajo že leta in leta, do sedaj niso bili zadostno sprejeti v življenje.

Intervju je bil objavljen v reviji Herder Korrespondenz, 2018, št. 1. Z dobrohotnim dovoljenjem uredništva je bil celoten pogovor objavljen v marčevski izdaji revije Naša Luč.