Pogled iz župnije: Ukrepe jemljemo resno
Pogled iz župnije: Ukrepe jemljemo resno
Prva navodila so bila, da v kropilnikih ni blagoslovljene vode, da se ne rokujemo pri pozdravu miru in obhajilo prejemamo izključno na roke.
Foto: Tatjana Splichal
Katoliški nauk uči, da moramo skrbeti za človeka v vseh njegovih razsežnostih, duhovni, telesni, čustveni, umski, ... Tako posnemamo Boga, ki ljubi človeka in mu nikakor ne želi zlega. Bolezni ni ustvaril Bog, je pa del našega zlomljenega sveta, katerega del smo tudi ljudje. A Bog želi človeka ozdraviti. V Svetem pismu na več mestih beremo, kako Bog zapoveduje ukrepe za zdravje svojega ljudstva, tudi karanteno. Primer: “Če pa je pega na njegovi koži bela in ni videti globlja od druge kože in se dlaka ni pobelila, naj duhovnik bolnika zapre za sedem dni.“ (3 Mz 13,4) Kje namreč piše, da se Bog ne poslužuje vseh metod, tudi znanja in mnenja zdravnikov in odgovornih pri preprečevanju širjenja bolezni? Trditev, da zdravje lahko podeli Bog SAMO po nekem nadnaravnem posredovanju, npr. prek blagoslovljene vode, ni svetopisemska, niti ni nauk Cerkve. Bog se poslužuje vseh načinov.
Presenetil me je odziv nekaterih katoličanov, ki blagoslovljeno vodo razumejo magično. Kot bi gledal film o vampirjih, ki jih poškropiš z blagoslovljeno vodo in kar začnejo cvrčati, kot da bi jih polil s kislino. Blagoslovljena voda sama po sebi nima nobene moči. Je simbol božjega blagoslova. Nikakor se ne zgodi, da bi se virus, katerikoli, v tej vodi uničil, ker je blagoslovljena.
Žal v tem vidim pomanjkanje prave vere. Vera ni v zunanjem izvrševanju bogoslužnih dejanj, kar je Jezus tako pogosto bičal pri farizejih, ampak gre za oseben odnos z Gospodom. Če se usajamo nad umanjkanjem blagoslovljene vode, češ, kako bo pokosila virus s svojo močjo, po drugi strani pa vsak dan Gospoda v osebni molitvi ne prosimo za odvrnitev te nadloge, nimamo vere.
V naši župniji smo ukrepe vzeli resno, konec koncev je nevarnost realna. Lahko pa iz tega naredimo tudi priložnost. Priklon oz. prijateljski pogled namesto rokovanja je lahko sveža popestritev rutine, obhajilo samo na roko nam priča, kako smo vsi vredni dotakniti se Gospoda (ki se sam dotika bolnih, ki jih ozdravlja), ne samo kleriki, umanjkanje blagoslovljene vode v kropilnikih pa je priložnost za to, da jo verniki vzamejo domov in se z njo večkrat doma pokrižajo in pokropijo, kar je spomin na Gospoda, ki je Zdravnik.
Foto: Tatjana Splichal
Glede odpovedi maš: v Sloveniji najbrž še ni čas za to. “Še ni čas“ pomeni, da bi lahko (kmalu) prišlo tudi do tega. Ob tem se velja spomniti, da je človek pravi tempelj Svetega Duha, v katerem Bog želi prebivati, neskončno bolj pomemben, kot župnijska cerkev ali celo stolnica, in da moramo najprej skrbeti za dobro človeka, tudi telesno zdravje. Bilo bi neodgovorno, da druge (če nam že ni mar zase) izpostavljamo nevarnosti, ker ne razumemo, da se nam Bog bliža tudi izven maše. Če strokovnjaki in oblasti presodijo, da bi bilo to potrebno za ohranitev zdravja in življenja, moramo to upoštevati. Navsezadnje tudi sv. maša ni cilj, ampak pot. Zelo pomembna, a zgolj ena od poti k Bogu. V nebesih maše več ne bo. S tem nikakor ne zmanjšujem pomena sv. maše v življenju kristjana, a spet smo v nevarnosti, da tudi mašo dojemamo kot magično dejanje, pri katerem je udeležba porok za pridobitev milosti. Lahko smo pri maši, pa Boga ne srečamo, če nismo tam v veri v osebnega Boga in z ljubeznijo do bližnjega. Navsezadnje, pravi Jezus, pusti svoj dar pred oltarjem in se spravi s svojim bratom, nato pridi in daruj.
Najvišja pot k Bogu je ljubezen. Ljubezen pa v primerih, kot smo mu priča zdaj, zahteva, naj ne ogrožamo bližnjega in sebe. Če prideš v cerkev in ne upoštevaš navodil in se zaradi tega okužiš, nato pa doma okužiš še otroka, ženo, sodelavca, boš za to dajal odgovor pred Bogom. Vprašal te bo: “Zakaj nisi poslušal mojih zdravnikov, ki sem jim dal znanje, ki bi te lahko rešilo?“
Če bi prišlo do odpovedi, pa spremljajmo sv. mašo prek spleta ali katoliških medijev. Duhovniki bomo gotovo imeli vsak dan sv. mašo, čeprav brez občestva. Nekatere župnije omogočajo za bolnike in ostarele prenos “v živo“, med drugim tudi naša. Tudi takšno obhajanje sv. maše z globoko vero in prošnjo za ozdravljenje bo povabilo Boga v naše življenje, kar pa je edini cilj našega krščanskega življenja.
Avtor prispevka Sandi Koren je župnik v Mozirju in Šmihelu nad Mozirjem.