Na pisateljskem odru knjižnega sejma je v sobotnem dopoldnevu v »postrežbi« založbe Družina zvenela poezija in beseda o poeziji. Pesnik Brane Senegačnik je ob izidu prvih dveh knjig v novi ediciji Sozvezdja gostil prevajalca: Ano Jasmino Oseban, ki je prevedla pesmi nemške pesnice Hilde Domin, in Aleša Bergerja, ki je prevedel Poezijo francoskega jezuita Jeana Mambrinoja. Besede prevajalcev je podkrepil in dopolnil teolog in filozof, poznavalec svetovne literature p. Edvard Kovač.

Da je zbirka Sozvezdja dopolnilo edicije Sidera, ki jo je založba Družina začela izdajati že pred nekaj leti, je povedal Brane Senegačnik. »Zbirka Sidera je namenjena klasično utrjeni literaturi, zlati tistim delom, ki so nesporen element literarne zgodovine in ki še niso bila prevedena v slovenščino. Z dopolnilno zbirko Sozvezdja pa smo želeli poseči še v sodobnost, v čas, ki ga živimo, in dati glas tudi poeziji, ki nastaja v tem času,« je povedal Senegačnik Ta poezija še ni mogla biti kanonizirana, tudi ni nujno, da kdaj bo. »Vendar se bomo odločali za take zbirke, pesmi, ki so po naši presoji vrhunske. Ki pravzaprav ustvarjajo svet, podoben delom največje klasike.« Po besedah urednika zbirke Senegačnika je kriterij za vrhunsko poezijo, da "zareže v živo": »Vrhunska poezija postavlja pred bralca vprašanje, kaj poezija je, zakaj je poezija. In obenem s tem in ob tem vprašanje, kaj smo mi in zakaj smo mi. Takšna vrhunska poezija prinaša s seboj tudi odgovor na to - vendar odgovor, ki ni dokončen. V tem smislu je poezija podobna dihanju, ki ga ni in ga ne sme biti nikoli konec, je pa seveda v vsakem trenutku neobhodno.«

Dve novi pesniški zbirki založbe Družina so na pisateljskem odru predstavila prevajalca Aleš Berger in Ana Jasmina Oseban, pogovor je povezoval urednik zbirke Sozvezdja Brane Senegačnik, z esejistično besedo pa je prevajalca dopolnjeval p. Edvard Kovač (fotografije Ksenja Hočevar)

O Hildi Domin

Pesnica Hilda Domin, avtorica pesniške zbirke Le vrtnica v oporo, je bila rojena v nemški sekularni judovski družini. Rodila se je leta 1909, umrla pa leta 2006. Pesniški izraz je po besedah prevajalke Ane Jasmine Oseban našla precej pozno, pri 42 letih. Čeprav je prevedena knjiga Hildina prva pesniška zbirka, ima že prečiščen jezik, začuti se, kot je dejala prevajalka, da je del življenja že preživela in doživela tern ga reflektira v svoji poeziji. Čeprav izhaja iz judovske družine, po besedah Osebanove to ne določa njenega pesniškega izraza. Tega po njenem določa tujina, stik z različnimi svetovi in jeziki, saj je v 30 letih prejšnjega stoletja v slutnji grozot prihajajočega nacizma Hilde Domin z možem zapustila Nemčijo, novo domovino pa našla v Italiji in kasneje v Dominikanski republiki.

O Jeanu Mambrinoju

Prevajalec Aleš Berger je povedal, da so ga Mambrinojeve pesmi nagovorile že ob prvem branju, ko mu je založba Družina ponudila zbirko v prevod. Ko pa je poleti na gorenjskem vrtu pesmi bral s svinčnikom v roki, se je omejil na pet pesmi na dan. »Ker če bi bil preveč pesniško prevajalsko zagnan, bi lahko prevedel pol zbirke v enem dnevu. A mislim, da bi v tem primeru padla intenziteta jezika, padla bi zbranost in zgoščenost.« Berger je povedal, da je Belo brezno zbirka 60 pesmi, od katerih je v bistvu vsaka pesem en stavek. »Štirje verzi besed, pravzaprav biblijske dolžine, z zadnjim verzom iz ene ali največ dveh besed, ki da sporočilo pesmi in pesem nekako zašili.« Čeprav je zbirka Belo brezno v resnici poema, se pravi se pesmi vrstijo, je po besedah prevajalca Bergerja "vsaka pesem zase tako močna enota, da ko vstopiš vanjo, je ne moreš takoj zapustiti.«

(več o pogledu na poezijo, o ustvarjanju nemške pesnice in francoskega pesnika pa v tiskani številki Družine) 

O povezavi obeh zbirk, mistične Mambrinojeve, in neposredne, vsakdanje Hilde Domin je p. Edvard Kovač primerjal z Gradnikovo poezijo o fontani in vodometu, ko vodni curek reče ljubljeni fontani, da jo mora zapustiti, da mora k zvezdam, ki so daleč. In ko odide k zvezdam, se od zgoraj ozre k fontani in vidi v vodi fontane odsev zvezd. »Prava pesniška zbirka je kot vodomet, pesniški zagon, ko se iz nevidnih, neslišnih zvokov rodi okus. Gre za čutno dojemanje sveta, ki postane duhovno, mistično. In se vrne nazaj k človeškosti, k telesu, vsakdanjemu življenju, k preprosti govorici, ki nagovarja vsakogar,«je dejal p. Edi Kovač in dodal, da od Francoza ne moremo pričakovati samoironijo vsakdanjega življenja, kot jo ponudi v pesmih Hilda Domin, gre pa Mombrino v presežnost. »Mombrino ni ognjevit, kar je verjetno tudi zasluga prevajalca. Mombrinojeva poezija je čudovito razodetje diha, poezija lahnega vetriča, ob katerem se Bog sprehaja po Edenu ...«

Zakaj po besedah p. Kovača v mistični poeziji ne smemo iskati nauka, ampak čudovito razodetje in izkušnje pa v novi tiskani Družini. Tam boste izvedeli tudi, zakaj Hildo Domin štejejo med emigrantske pesnike in zakaj Mambrino ni borivec z Bogom, kar je pogosto lastnost religiozne poezije … 

V zahvalo za sodelovanje na predstavitvi pesmi Hilde Domin prevajalki Osebanovi iz rok direktorja založbe Toneta Rodeta 

Video: