Foto: Tatjana Splichal

Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo? S tem vprašanjem papež Frančišek v okrožnici Hvaljen, moj Gospod ves svet spodbuja k ekološkemu spreobrnjenju za večjo skrb za skupni dom. Ob peti obletnici okrožnice je bil od 18. do 24. maja teden Laudato si', da nas znova in še bolj dejavno spodbudi, da razvijemo skrb in tenkočutnost glede varovanja narave.

O aktualnosti okrožnice v trenutni krizi smo se pogovarjali z naravovarstvenikom in nekdanjim predavateljem na študiju Varstva naravne dediščine na Biotehnični fakulteti in profesorjem naravovarstva na Visoki šoli za varstvo okolja v Velenju dr. Petrom Skobernetom.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Peto obletnico papeževe okrožnice Hvaljen, moj Gospod obeležujemo v času velike zdravstvene krize, ki je sprožila še gospodarsko in socialno krizo. Ali ta kriza dokazuje Frančiškove besede »vse je povezano«?

Težava današnjega sveta je, da imamo vse razdeljeno, ker je tako laže obvladljivo. Tudi zdaj govorimo o več krizah, a dejansko je ena sama, ki ima več obrazov: socialni, politični, ekonomski, zdravstveni. In koronavirusno obdobje je le ena epizoda v tem dogajanju.
Papeževa okrožnica poudarja, da imamo en sam skupni dom, ki je omejen in si ga vsi delimo. Posledice odločitev vsakega posameznika vplivajo na skupni dom. Ker se kaže, da zanj kot človeštvo slabo skrbimo, je papež pripravil to okrožnico.

V čem se okrožnica razlikuje od drugih okoljevarstvenih pobud?

Predavanja s področja varstva narave sem navadno končal z Einsteinovo mislijo, da problemov ne moreš reševati v istem okviru, istem miselnem toku, kot si jih povzročil. Alternative sicer sam nisem imel. Ko sem se službeno ukvarjal z varstvom narave, sem prišel do ideje, da narava varstva ne potrebuje, saj je narava vedno znala sama izločiti moteči element v biološkem sistemu. Je pa varstvo narave potrebno zaradi ljudi, je kot pomoč ali prisila, da razmišljamo in delujemo v pravo smer. A je problem, da se z varstvom ukvarjamo več kot z naravo samo. Spoznal sem, da četudi bi imeli idealno zakonodajo in neomejena finančna sredstva, na ta način problemov ne bomo rešili. S tega področja poznam vse mednarodne konvencije, ki so marsikaj prispevale, a vse so bile znotraj okvira Einsteinove misli.

Potem je prišla papeževa okrožnica. To je prvi globalni dokument, ki prinaša nov pogled – celovitost. Predstavil je pregled posledic človekovega ravnanja na Zemljo, krik Zemlje. Do okrožnice so organizacije v iskanju rešitve vrtele del Rubikove kocke, papež pa jo je sestavil.

Krika zemlje in revnih ne moreta več čakati, je dejal v začetku marca posnetem video nagovoru. V na­slednjih tednih smo videli znamenja: modro nebo nad Pekingom, ribe v Benetkah, opozorila pred porastom lakote …

Vsem tem znamenjem sledimo že vsaj sto let. To so odzivi, da je človek skrenil na napačno pot. V bistvenem delu okrožnice se papež potopi v začetke Svetega pisma, stvarjenje. Pravi, da je človek pretrgal odnos s Stvarnikom, stvarstvom in soljudmi. To je greh, ki je povzročil izkrivljen človekov pogled na stvarstvo in na naročilo »podvrzita si zemljo«.

Kdaj se je to zgodilo, kaj je bil mejnik?

Človek si je že ves čas želel, da bi ušel z vajeti naravnih omejitev. Miselno je želja postati gospodar narave in življenja prišla v ospredje zlasti v razsvetljenstvu. Razsvetljenstvo je razsvetlilo človeka in zatemnilo Božjo svetlobo. Ko je človek odkril toliko stvari, je dobil samozavest, kri­la …­ Predvsem pa je to željo zmogel uresničevati z možnostjo izkoriščanja fosilnih energij. Prej ga je razpoložljiva energija omejevala, s premogom in potem z nafto pa je dobil v roke Prometejev ogenj. S tem se je začel eksponencialni razvoj. K temu je dodaten zagon dodala še ekonomska utvara o nenehnem razvoju.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.