Nužej Tolmaier ima kot dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze (KKZ) in predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik velike zasluge za ohranjanje ljudske pesmi na Koroškem. Omogočil in spremljal je številne raziskave in se trudil za pripravo in tisk notnih zbirk, v prepričanju, da je treba ljudstvu vrniti zaklad pesmi, ki so ga zaupali raziskovalcem.

Kot tajnik Krščanske kulturne zveze in predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik je podpiral in še naprej spodbuja izdajo notnih zbirk glasbenih ustvarjalcev (Lenčka Kupper, Janez Petjak, Engelbert Logar, Jožko Kovačič, Egi Gašperšič, Edi Oraže, Jože Ropitz) oziroma iz njihovih zapuščin (Marko Bajuk, Silvo Mihelič, France Cigan, Janez Bitenc, Franc Rauter, Anton Nagele, Milka Hartman, Lajko Milisavljevič, Pavle in Miro Kernjak) in tako omogočal, da gradivo ne ostane v arhivih KKZ in inštituta Urban Jarnik, temveč prihaja v roke uporabnikov – pevcev in pevk. To je bilo veliko delo.

Ljubezen do domače ljudske pesmi

KKZ in SNI Urban Jarnik sta na pobudo Nužeja Tolmaierja prejela številne zapuščine koroških duhovnikov in kulturnih ustvarjalcev, ki vsebujejo tudi dragoceno notno gradivo ali pa neobjavljene rokopisne pesmi in posnetke s terenskih raziskav (zapuščine Pavleta Zablatnika, Jožka Koncilija, Tomaža Holmarja, gradivo šolskih sester v Šentrupertu, notno gradivo iz Kamna ter notni arhivi župnij Pokrče, Škofiče, Šmiklavž ob Dravi, Šentjanž v Rožu in Kotmara vas). V zapuščinah učitelja in glasbenika Jožka Koncilija in župnika Janeza Lampichlerja so se nahajale tudi dragocene ohranjene rokopisne pesmarice iz 19. stoletja. Nužej Tolmaier je v tem času tudi spodbujal zbore, glasbene skupine, pevce, skladatelje – starejše in mlajše –, da so segali v skrinjo koroških ljudskih pesmi in jih peli take, kot so bile zapisane, ali tudi na novo, sodobno prirejene (akademik Lojze Lebič, prof. Radovan Gobec, Edi Oraže, Štefan Thaler).

Njegova ljubezen do domače ljudske pesmi najbolj prihaja do izraza v zbirki iz njegovega domačega kraja – z Radiš in iz okolice, ki je zdaj izšla v zajetni knjigi (620 strani).

Zbirka Tiha zemlja

Zbirka Tiha zemlja predstavlja pesemsko ljudsko izročilo z Radiš na avstrijskem Koroškem in iz okoliških krajev od najstarejših zapisov do sodobne tovrstne pevske literature na tem območju. V prvem delu so zbrane pesmi iz doslej neznanih rokopisnih zapisov ali prepisov in pesmi, ki so bile že objavljene v starejših publikacijah. Drugi del zbirke predstavlja pevsko gradivo, ki se še danes poje in so ga v preteklih letih zapeli zbiratelju Nužeju Tolmaierju posamezni pevci, pevke, družine in pevske skupine. Tako je odkril marsikateri dragulj in ga z zapisom obvaroval pozabe.

Knjigi so priložene tri zgoščenke, na katerih je del teh zbranih pesmi dokumentiran tudi v zvočni obliki. Obsežno gradivo daje lep pregled nad razvojem ljudske pesmi v teku več stoletij, prikazuje pa tudi zdajšnje stanje tega živega ljudskega izročila v teh krajih.

To bogato zbirko pesmi iz domačih logov je pripravil v dolgih letih zbiranja, dokumentiranja, iskanja po arhivih in snemanja na terenu. V zbirki so pesmi iz starejših in novejših pesmaric in neobjavljene pesmi iz arhivov in terenskih raziskav. Vse je skrbno »nabral« v številnih urah, dnevih, tednih, letih ... in nastala je edinstvena zbirka, ki daje vpogled v razvoj slovenske pesmi na tem območju od prvih zapisov do danes. V zbirki je zbral domače slovenske pesmi, ki jih je našel v arhivih in spomine ljudi in jih tako za vedno otel pozabi.

Varuhi in zbiratelji narodnega blaga

V vsakem kraju in času se vedno znova pojavljajo izjemni ljudje, ki s posebnim čutom za kulturno izročilo postanejo skrbni varuhi in zbiratelji narodnega blaga. V primeru zbranih pesmi z Radiš in iz okolice Radiš izstopa nekaj oseb, ki so veliko prispevale k temu, da se je v tem kraju ohranilo veliko ljudskega izročila: Marija Ogris, Tavarjeva z Radiš, je zapustila rokopisno pesmarico narodnih cerkvenih pesmi; Jurij Drobivnik iz Habra pri Medgorjah je leta 1909 zapel Oskarju Devu 90 pesmi; prof. Jakob Wang, zbiratelj ljudskih pesmi iz Podkrnosa, Žrelca, Medgorij, Podgrada in drugih krajev Koroške in iz Slovenije, je zapustil dva rokopisna zvezka; prof. Janez Scheinigg iz Borovelj je med drugimi zapisal tudi pesmi z Radiš, iz Medgorij, Podkrnosa in Žrelca; Elizabeta Kordasch iz Habra pri Medgorjah je stare nabožne pesmi zapela na trak Francetu Ciganu; Matija Majar Ziljski je v svoji pesmarici objavil pesmi, ki so se ohranile tudi na Radišah; France Cigan je zbiral, snemal in zapisoval pesmi tudi v Medgorjah. Med členi te verige ljudi imajo svoje mesto radiški kulturniki, zborovodje, pevci in pevke vseh generacij, ki so ohranjali posvetne, nabožne in koledniške pesmi.

Tolmaierjevi pomočniki

V sodelovanju z Milko Olip, Uši Sereinig in Egijem Gašperšičem je gradivo zapisoval, urejeval, zbiral podatke in informacije o pesmaricah, o ljudskih pevkah in pevcih, vmes tudi kaj zapel, nato pa spet vztrajno dopolnjeval in skrbno preverjal, dokler ni bila knjiga »pesmarica« zrela za tisk. Besedila sta natipkali in pregledovali Milka Olip in Uši Sereinig, ki je v zbirki dodala tudi pregled jezikovnih značilnosti Ferčnikovega prepisa narodnih cerkvenih pesmi Marije Ogris. Notni del je urejeval prof. Egi Gašperšič, ki je pregledal starejše notne zapise in novejše posnetke. Skupaj z notografom in oblikovalcem Tadejem Lenarčičem so uredili obsežno zbrano gradivo v pregledno pesmarico, ki nas vodi po stoletjih petja na Radišah in po okolici Radiš.