»Vsak kristjan ima dve domovini. V obe je včlenjen brez svojega privoljenja. Obe ceni in ju ima rad, zanju bi dal celo svoje življenje, če bi bilo to potrebno. Ena domovina je Cerkev, katere del postane z zakramentom svetega krsta. In še druga domovina! Draga in sveta! Že v materinem telesu smo njeni otroci. Hrepenenja naših dedov so se uresničila, da v dar nismo prejeli samo svoje domovine, ampak tudi svojo državo,« so pevci zapisali v spremnem besedilu zgoščenke.

Na zgoščenki, ki jo je osem duhovnikov Andrej Župan, župnik v Radovljici, Sebastjan Likar, župnik Šmartno pod Šmarno goro, Marko Čižman, župnik Ljubljana Podutik, Janez Avsenik, župnik v Mengšu, Martin Zlobko, kaplan v Zavodu Svetega Stanislava, Bogdan Oražem, župnik v Polhovem gradcu, Marjan Lampret, župnik v Breznici in Janez Rihtaršič, župnik v Mirni peči posnelo pod umetniškim vodstvom Damijane Božič Močnik, je sedem sakralnih skladb in sedem domovinskih.

Pesmi sakralnega dela

Takole so pevci opisali sakralne pesmi. K sveti daritvi pa prihajamo s tem, kar smo. Bog ve, kaj potrebujemo, a želi, da ga prosimo (prim. 1 Jn 5,15). Zato ti PRINAŠAMO, GOSPOD, svoje preproste darove. Vse, kar smo in kar imamo, naj postane zahvala za to, kar nam daješ ti. Začetek svete maše je trkanje na prsi. Da bi prav spoznali svoje grehe. Zato zremo na njegov križ. ECCE QUOMODO MORITUR IUSTUS. Po njegovem čudovitem zgledu smo tudi mi dolžni umirati svojemu napuhu in stari grešnosti, da bi postali novi ljudje. To zmoremo! Če z usti priznavamo: GOSPOD JE MOJ PASTIR, potem zmoremo vse v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13). A pridejo tudi trenutki, ko ne vemo, kako bi molili. Kako bi bila naša daritev bolj všečna Bogu. Gospod Jezus daje preprosta navodila. Pri molitvi ne blebetajte! Recite preprosto: OČE NAŠ, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Zgodi se tvoja volja! Saj on vendar ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo. Ko vemo, komu verujemo (prim. 2 Tim 1,12), komu zaupamo in zakaj ljubimo, smo vredni prejeti sveto Rešnje telo. MOGOČNO SE DVIGNI zdaj iz srca spev Kralju kraljev in Gospodu gospodov. Materinsko vlogo v domovini Cerkvi prevzema Ona, ki je od začetka svojega življenja brez kakršnega koli madeža. Mati je. Sveta mati. SANCTA MARIA. Sveta Marija. Če boš z usti priznal, da je Jezus Odrešenik, ga boš častil z vsako svojo mislijo in dejanjem (prim. Rim 10,9). Priznal tudi z besedami vseh slovanskih bratov: TEBJE POJEM! Takrat boš rešen. Kaj to pomeni? To je že nebeški Jeruzalem. To ni kraj, to je popoln odnos z Bogom, ko bomo v večnosti pri nebeškem bogoslužju prepevali slavo Njemu, ki nas sprejme v prostor neminljivosti.

Narodni del zgoščenke

Hrepenenja naših dedov so se uresničila, da v dar nismo prejeli samo svoje domovine, ampak tudi svojo državo. Zato naj se spev DOMOVINI razlega do konca naših dni, saj smo zvesti slovenski otroci. Nikdar ne bo pozabljena! A tudi tu ne gre brez priznanja in kesanja. Tudi za kri, ki je bila prelita na naših tleh. Ni bil samo tujec tisti, ki je teptal in ubijal. Tudi brat je stegnil svojo roko nad brata. Pesem mučeniške krvi je zato neizprosna. Kakor kraški BORI šumijo, skoraj ječijo. Tožijo o krivici, ki visi nad našim narodom kakor Damoklejev meč. Kdo se potem more rešiti? Kdor je preprost kakor PASTIRČEK na visokih planinah. Slovenska domovinska pesem je pogosto pesem tožbe. Saj ni čudno, ko pa smo bili tolikokrat podjarmljeni v rokah tujca, ki je lahko prijatelj, a v njem pogosto ni bratske ljubezni. Taka tožba je lahko tudi otožen vzdih LASTOVKI V SLOVO. Če so hoteli zavojevalci naših prednikov uničiti naš jezik, je slovenska beseda in pesem donela v božjih hišah. In kadar so jo hoteli pregnati še od tam, se je slišalo po zaprtih domovih in skritih kotičkih. Kdo bi pozabil domovino in materni jezik? Kakor prostrano JADRANSKO MORJE je naša domovina. Vedno je po njem plul naš rod, čeprav ga je hotel uničiti tuji meč. Kako naj pozabimo tebe, domovina? Ti si kakor ZNAMENJE, ki stoji na polju. Nekaj svetega. Nekaj večnega. Kakor križ Odrešenika v družinskem kotu. Kakor patron na podobi na steni. Z otroško zaupljivostjo krasimo to podobo. In če bi bil danes naš zadnji glas, bi ta glas veljal temu znamenju, tej domovini.

Sedem let okteta

Duhovniški oktet je začel s prepevanjem v letu 2006. Pobuda zanj je prišla iz avstrijske Koroške, ko si je Jože Kopeinig zaželel, da bi ob praznovanju stoletnice duhovniške zveze Sodalitas zapel duhovniški pevski sestav iz Slovenije. Obrnil se je na nadškofa Urana, nadškof naprej na duhovnika Marjana Lampreta, ta pa je nabral še sedem navdušencev. Po nastopu, ki naj bi bil zgolj enkraten dogodek, se je zgodilo, da to ni bil zadnji. Poiskali so si ime Oremus, ime, ki izkazuje, da je petje za duhovnika najprej molitev. Po sedmih letih pevskega druženja, ko so s petjem in pričevanjem razveseljevali poslušalce v številnih župnijah doma, v zamejstvu in po svetu, v letu 2010 pa izdali tudi prvo zgoščenko Cerkveno leto s pesmijo, je prišel čas za zgoščenko s sakralnimi in domovinskimi skladbami Oremus za domovino, ki je v teh dneh izšla pri založbi Družina. Dobite jo v vseh naših prodajalnah, lahko pa tudi naročite prek spleta www.druzina.si, po elektronski pošti narocila@druzina.si ali po telefonu 01/360-28-28.

Kako duhovniki prepletajo duhovništvo in petje, pa lahko preberete v novomašni številki Družine ali na povezavi.

Oremus Za domovino