V ponedeljek, 13. oktobra, smo v galeriji odprli razstavo arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945 in predstavili knjigo Cvetoči klas pelina. Knjigo in razstavo so predstavili Tone Rode, direktor Družine, Lenart Rihar, urednik knjige, mag. Helena Jaklitsch ter Majda in Alojz Starman, nekdanja taboriščnika. Za kulturni utrip je poskrbel Slovenski oktet.

Direktor Družine Tone Rode je poudaril, da bo knjiga aktualna še vse naslednje leto, ko je 70. obletnica konca 2. svetovne vojne. »To delo pa nenazadnje nima le dokumentarne vrednosti. Je ogledalo za naš čas in nosi v sebi seme boljše prihodnosti,« je dejal in dodal, da nas hkrati vabi k ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežji h okoliščinah. Po njegovem mnenju nas knjiga kliče k trdnosti v temeljnih civilizacijskih vrednotah in nas spodbuja, da se otresemo malodušja ter vztrajno delamo za mir in razcvet narodove ustvarjalnosti in življenjskih sil. Zdaj pa je v slovenski družbi preveč malodušja, je dodal. »Razkroj družbe se začne, ko dobri zgodovinski resnici ne želimo pogledati v oči.« Prepričan je, da okoliščine ne krojijo naše usode, temveč je odločilen naš odziv nanje in kakšno pot si bomo izbrali skozi življenje.

Brez ideološke navlake
Urednik knjige je Lenart Rihar iz Rafaelove družbe. Pojasnil je, da je družba pridobivala gradivo več let in ga leta 2006, ob stoletnici družbe, digitalizirala. Takrat je bila v galeriji Družina tudi razstava. Prikazati ta del slovenske zgodovine se mu zdi pomembno, ker je zamolčan, tudi v šolstvu in splošni slovenski zavesti, vendar pa bi po njegovem mnenju iz te zgodbe črpali moč za prihodnost. »Zaradi odsotnosti tega dela zgodovine je nujno, da to naredimo brez ideološke navlake.« Knjiga je razdeljena na tri dele: na prvih 30 straneh je mag. Helena Jaklitsch predstavila življenjsko zgodbo slovenskih beguncev v Avstriji, v osrednjem delu pa je izmed 20.000 posnetkov objavljenih približno 300, ki so razporejeni kronološko in tematsko. V tretjem delu pa je povzetek kronološke študije preveden v angleščino in španščino. Lenart Rihar je predstavil tudi razstavo, na kateri je del fotografij, ki so tudi v knjigi, del pa v knjigi ni objavljen. Zapisi ob fotografijah so skopi, saj ni veliko podatkov na voljo, zapisani so le kraji in letnice, ljudje na fotografijah pa so poimenovani le, če so pomembni za slovenski prostor oziroma taboriščnike, kot sami sebe imenujejo slovenski begunci v Avstriji. Kot je povedal Rihar, so se ustvarjalci knjige odpovedali honorarju, da je knjiga cenovno bolj dostopna.

Življenje taboriščnikov

Rihar je pohvalil je izjemno delo zgodovinarke mag. Helene Jaklitsch, ki je razkrila, da je gradivo težko pridobila. »Sama sem prišla do zgodb, ki ponazarjajo silo taboriščnikov.« Spoznala jih je prek prijateljev iz Argentine in razstav Rafaelove družbe. Zato se je celo odpravila v New York in Argentino, kjer so ji rojaki pomagali z osebnim pričevanjem, nekaj pa je dobila tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, predvsem časopisno gradivo. niti na fakulteti se s to tematiko ni srečala. Predvsem so ji pri delu pomagali nekdanji taboriščniki in njihovi otroci, ki so na svoje starše ponosni in še vedno hranijo njihove stvari. Ohranjeni so tudi šolski predmeti: spričevala, zapisi dijakov in študentov. Majda Starman je povedala, da mnogi otroci niso znali niti osnov, ker se med vojno niso mogli učiti. »V razredu smo bili letniki od 1933 do 1938.« V šolo so hodili tudi poleti, da bi nadoknadili zamujeno.

Ljudje so po besedah Helene Jaklitsch bežali pred »svobodo«, kar je tudi podnaslov prve fotografije v knjigi. Potovali so prek Ljubelja v Avstrijo, kjer so si ustvarili minimalne razmere za življenje v prozaičnih šotorih, saj so menili, da bodo v tujini le tri tedne. Ustanovili so slovensko begunsko gimnazijo in razne delavnice (npr. kleparsko, šiviljsko), gledališče, izdajali so svoj časopis … »Fotografije govorijo same zase, da se dá iz nič narediti nekaj neverjetnega,« je dejala Helena Jaklitsch in dodala, da si želi, da bi se Rafaelova družba lotila raziskovanja Slovencev v Italiji. Med gledanjem fotografij sta se vživela v tisti čas, delo pa je postalo lažje, ko so jima njuni otroci kupili računalnik, pri čemer Majdi pomaga hčerka. Zakonca Starman še vedno živita v Špitalu, poleg njiju jih je tam ostalo še pet taboriščnikov.


Alojz se je izučil za mizarja in delal v Avstriji.

Zakonca Starman sta na razstavi Rafaelove družbe videla fotografije, kjer sta preživela večji del svojega življenja in na njih spoznala svoj prijatelje. Nato sta osem let pregledovala fotografije, hodila na razstave in pomagala urejati gradivo, predvsem sta zapisovala, kaj je na fotografiji. O tem sta se posvetovala tudi s prijatelji iz taborišča. Tematiko sta razširila tudi med Neslovenci v Avstriji.

Zakonca Starman sta spregovorila tudi za Družino, danes, 14. oktobra 2014, pa bosta predstavljena v oddaji Pričevalci na RTV Slovenija.

Razstava Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945 je bila pripravljena ob 70. obletnici umika pred boljševiškim nasiljem in ob izidu fotografske monografije Cvetoči klas pelina. Na njej si lahko ogledate motive iz taborišč v Peggetzu pri Lienzu in Špitalu ob Dravi. V Galeriji Družina bo na ogled do 30. oktobra 2014.

Monografija izpod peresa mag. Helene Jaklitsch je izšla v sozaložništvu Rafaelove družbe in Družine in prikazuje slovenske begunce v Avstriji. Na okrog 300 straneh je več sto fotografij, razporejenih po poglavjih: Novo življenje, Delo za preživetje, Zdravstvena oskrba, Prehrana, Otroci pa so rastli, Šolanje, Kulturna dejavnost, Šport in skavti, Versko življenje, Obiski na Ljubelju, romanja, izleti, praznovanja ter Slovo in odhod v svet. V posamezna poglavja bralca uvedejo umetniška besedila izseljenskih avtorjev. Monografija obširno orisuje slovensko povojno begunstvo.

Fotografije: Tatjana Splichal

Video predstavitve: