Svoj pohod po slovenskih kinematografih je v Cankarjevem domu kot uvod v 17. festival dokumentarnega filma začel dokumentarec Ples z Mario, ki je nastal v italijansko-argentinsko-slovenski koprodukciji. Režiser in scenarist filma je Ivan Gergolet, slovenski zamejec iz Tržiča pri Gorici v Italiji. Ples z Mario je bil predvajan na letošnjem Beneškem filmskem festivalu v sekciji Teden mednarodne kritike in prejel nagrado žirije civitas vitae.

V filmu zaplešemo z argentinsko plesalko Mario Fux, ki vodi plesni studio v središču Buenos Airesa. V njem svoja občutja skozi ples ob ritmu glasbe, dežja, vetra in drugih zvokov iz narave izražajo profesionalni plesalci ter hendikepirani mladi, s psihičnimi težavami ali telesnimi slabostmi. Ne ukvarja se z njihovimi pomanjkljivostmi, temveč jo bolj preseneča tisto, kar zmorejo. Sprejema vse in jih ne ločuje, vsi so del istega plesa. Posebnost gospe Marie Fux je tudi njena starost – pri 92 letih se še vedno ziblje v ritmu in svoje znanje deli z drugimi. Vsakemu sovjemu učencu dovoli, da pleše tako, kot zmore, in ga pri tem z zanimanjem opazuje. »Vedno me je zanimalo, kako se lahko gibljejo tisti, ki se ne morejo popolnoma gibati,« pove Maria Fux v filmu. Njeni učenci so slepi, gluhi, oboleli za downovim sindromom ali imajo kakšne druge težave. Njihova učiteljica se ne pogovarja z vsakim posebej z besedami, plesalce nagovarja le kot skupino, ne s posameznikom, a z veseljem objame vsakega izmed njih. O vsakem svojem učencu namreč največ izve kar skozi njihov ples, njihovo gibanje, občutenje glasbe in ritma. Ko zasliši glasbo, se njeno in tudi njihovo telo odzove. Ritem je v njih samih, jim razlaga, ko se giblje med njimi, glasba pa sproži, da začnejo premikati svoje noge in roke po zraku, ki je za Mario vsak dan drugačen.



V filmu spremljamo Mario, ki se zaveda, da je njeno telo manj gibljivo, kot je bilo v mladosti, ko je nastopala. Pa vendar ji ljubezen do plesa daje toliko volje do življenja, da komaj čaka naslednji dan. Dan, ki bo drugačen, saj je od včerajšnjega minilo nekaj časa. Hkrati pa se dokumentarec ne osredotoča le na Mario kot učiteljico, temveč o svojem življenju in srečanju z Mario spregovorijo tudi njeni učenci, med katerimi sicer prevladujejo dekleta. »Film ni zgolj biografija, pravzaprav je niti nisem kaj veliko raziskoval, zanimale so me zgodbe iz studia. V filmu spoznamo Mario in njene učence, spoznamo, kako lahko ples spremeni življenje teh ljudi. Vsak govori svojo osebno zgodbo, ki jo z vstopom v studio na nek način obdela, a to je že delo Marije, ki ponudi možnost za spremembo,« je povedal režiser Ivan Gergolet. Film je poln glasbe in plesa, zato bo ljubitelje teh umetnosti gotovo navdušil, prav vsak pa lahko v zgodbah nastopajočih in Mariinih besedah najde kakšno misel zase.

Film je nastal pod okriljem producentov Igorja Prinčiča iz Transmedie in Miha Černeca iz Staregare in ob podpori Slovenskega filmskega centra, celotna postprodukcija pa je bila narejena v slovenskem studiu Nuframe in na Viba.