Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Novolevičarski cesar je nag

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 28. 11. 2019 / 11:06
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 31.05.2023 / 12:27
Ustavi predvajanje Nalaganje

Novolevičarski cesar je nag

Knjižni sejem 2019: Debatna kavarna o(b) knjigi Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice.

Knjižni sejem 2019: Debatna kavarna o(b) knjigi Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice

»Če bi /Slavoj/ Žižek ostal v Sloveniji in če bi Slovenija ostala komunistična, ne bi bil taka nadloga, kot je postal. Zares, če ne bi bilo boljšega razloga za obžalovanje propada komunizma v vzhodni Evropi, bi bil prihod Žižka v svet zahodne humanistike zadosten razlog.« Avtor te zajedljive pripombe na račun novolevičarskega globalnega zvezdnika je angleški filozof in pisec Roger Scruton, preberemo pa jo lahko v knjigi Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice, ki jo je letos izdala založba Družina. V sredo, 27. novembra, je bila izhodišče za razpravo v debatni kavarni letošnjega knjižnega sejma. Pod moderatorskim vodstvom pisca spremne besede h knjigi Aljoše Kravanja sta Scrutonovim (pogosto uničujoče kritičnim) mislim o (neo)marsizmu in (neo)marksistih dodajala svoje publicista dr. Žiga Turk in Andrej Lokar. Napaberkujmo nekatere.

Ne znanost, temveč ideologija užaljenosti

Začnimo kar z ugotovitvijo Žige Turka, ki je na vprašanje o (pre)veliki ostrini Scrutonovega pisanja, ki pa vendarle skuša empatično iskati zrnca resnice pri novolevičarskih mislecih, v odgovor ponudil preobrazbo naslova knjige, kar najbrž precej pove o razpravnih razmerah v Sloveniji. Naslov knjige bi moral biti, če bi bili prevodno zvesti izvirniku, Bedaki, prevaranti, razgrajači – misleci nove levice. Da se je založba odločila za neosebno obliko teh izrazov, pač pokaže na razliko med ostrino civilizirane javne razprave v Sloveniji in na Zahodu, denimo v Veliki Britaniji. Se je torej založba Družina za predrugačen naslov odločila v izogib težavam, ki bi jih utegnil povzročati kakšen užaljen novolevičar? Vprašanje je najbrž retorično, a navsezadnje niti ni tako bistveno.

Bistveno pomembnejše je celotno sporočilo Scrutonove ostre analize, in to je razgrajevanje menda »znanstvene« podlage marksističnega družbenega nauka. Marksizem in njegove sedanje izpeljanke naj bi bili po lastnem razumevanju »znanost«, tisti, ki jim nasprotujejo, pa potemtakem ideologi in mračnjaki. Scruton – in pred njimi že marsikdo drug – pa jasno pove, da je ta znanstveni cesar popolnoma nag in da gre pri mislecih stare in nove levice za poskus, kako za krinko na videz modrega jezika opravičevati ideologijo, ki je v bistvu ideologija užaljenosti in nevoščljivosti; iz tega resentimenta pa uničujoče napada vse, kar je civilizacija ustvarila brez ali pa mimo njihovih načrtov: npr. družino, zasebno lastnino in podjetništvo, svetost življenja, odnos moški-ženska …

Spremenjeni predznak »kulturne hegemonije«

Po besedah Andreja Lokarja marksistična filozofija sploh ni filozofija družbene kritike, kot se predstavlja, pač pa filozofija, ki hoče spremeniti svet, in sicer tako, da bi ustvarila svet brez zla, kar pa je v svojem bistvu protičloveško. Pri čemer marksisti praviloma ostajajo brez odgovora na vprašanji, kakšen naj bi bil svet, kot naj bi ga postavili po načrtih, h katerim naj bi jih menda poklicala Zgodovina ali revolucionarni Dogodek, če uporabimo njihove izraze, zlasti pa, zakaj naj bi bil ta svet boljši od drugih, denimo od sveta, kot se je spontano vzpostavil skozi stoletja.

Za povrh: po polomu socialističnih projektov se je pokazalo, da je edina revolucija, ki je (novo)levičarjem uspela, tista, ki so jo izpeljali v kulturi (medijih, izobraževalnem sistemu …), kjer so nekdanji domnevno buržoazni kulturni hegemoniji le spremenili predznak. Toda v bistvu je to protimarksistična revolucija, saj uveljavlja stanje, v katerem »nadstavba« vpliva na »bazo« in ne obrnjeno, kot je bilo prerokovano. Gre torej za popolno odpoved ideji, da je revolucija že vsebovana v zgodovini, s čimer novolevičarji priznavajo svoj poraz; a ne molče, saj ga prekrivajo z besedičenjem, ki mu Scruton na nekem mestu pravi »stroj nesmisla«, ki melje in melje …

A stanje je, kakršno je: namreč izrazita prevlada prav takega pogleda na svet. Opisano tudi z Lokarjevimi besedami: »Pojdite danes na oddelek za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in boste videli, katere avtorje predavajo.« Seveda novolevičarje. Enako velja tudi za izdajanje knjig, kjer imajo pisci iz teh ideoloških logov tudi ob asistenci tistih, ki pri nas razdeljujejo javni denar za knjižne subvencije, absolutno prednost, tako rekoč monopol; prav zato Lokar izid slovenskega prevoda Scrutonove knjige vidi kot svojevrsten »čudež«.

Cilj je nič

Eno njenih temeljnih sporočil je dr. Žiga Turk strnil v ugotovitvi: če imamo ideje za prihodnost, bodimo zelo pazljivi, kako jih uresničujemo, zlasti pa, kaj od tega, kar je bilo spontano skozi civilizacijski razvoj ustvarjeno v preteklosti in je nedvomno dobro funkcioniralo, odpraviti in podreti in kaj novega, nepreizkušenega postaviti. Tu tiči ena bistvenih zablod levice, ki zlasti skozi ugrabitev jezika vse novo razglaša za napredno in zato za dobro. Kar pa je, če se le malo ozremo tudi na slovenske izkušnje, daleč od resnice.



Sicer pa: saj resnica, dejstva, argumenti novolevičarjev pravzaprav sploh ne zanimajo. In kdaj jih dejansko zanima? Odgovorimo s Scrutonovomi besedami, ki jih znova izbiramo iz poglavja, posvečenega Slavoju Žižku in Alanu Badioju: »Žižkovo napihovanje in Badioujevi nonsemi služijo enemu namenu, preusmeriti pozornost od dejanskega sveta, stran od resničnih ljudi ter od navadne morale in političnega razmišljanja. Obstajajo zato, da podpirajo en sam in absoluten cilj, cilj, ki ne dopušča nobene kritike in nobenega kompromisa in ki ponuja odrešenje vsem, ki ga sprejmejo. In kaj je to? Odgovor je na vsaki strani njunega bedastega pisanja: nič.«

Već v videoposnetkih spodaj.

Družina na Slovenskem knjižnem sejmu: 

ČETRTEK, 28. NOVEMBRA:

FORUM ODER HOMERSKE HIMNE:
 ob 16. uri


Homerske himne so za sodobnega bralca poleg izjemne literarne vrednosti dragocen vir znanja o grškem mitološkem izročilu in o njegovi povezavi z nekaterimi kulti in rituali. Napisane so v umetelnem jeziku in tu in tam prehajajo tudi na področje komičnega. Prevod Homerskih himen slovenskemu bralcu prvič ponuja temeljno delo starogrške književnosti v celoti. V njihov ritem bomo stopili ob antični glasbi, ki jo bo izvajal Boris Šinigoj.

 * KULINARFEST 
DO ZDRAVJA Z MARIO TREBEN:
 ob 18. uri


Kako pravilno uporabljati zdravilna zelišča pri boleznih, kako se spopadati z alergijami in stresom? Na ta vprašanja odgovarja Maria Treben, že pokojna, a v svojih knjigah živa avstrijska zeliščarica. S svojimi recepti navdušuje posameznike za spoznavanje zdravilnih učinkovin zelišč, ki rastejo v našem domačem okolju. Preprosti domači recepti, ki jih lahko uporabi vsak izmed nas. Nekaj njenega znanja nam bo predal mag. Klemen Križaj iz zeliščne lekarne p. Simona Ašiča.

1. del:



2. del:



3. del.



4. del:



5. del:


Kupi v trgovini

Beseda za na pot
Duhovnost
7,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh