V sredo, 21. januarja, je založba Nova obzorja iz Ljubljane predstavila knjigo Marka Štrovsa z naslovom Neme priče in podnaslovom Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941–1946. Predstavili so jo avtor, zgodovinar Stane Granda in publicist Ivo Žajdela.

Ivo Žajdela je povedal, da je v Sloveniji veliko stvari zelo narobe. »Smo nedorasel in nedostojen narod, ki se lahko sramuje marsičesa. Knjiga Marka Štovsa je še ena pomembna knjiga o veliki temi naše nedavne zgodovine in tudi ta nam na zelo jasen način govori, kako nedostojen narod smo.

Ne le, da nam praktično povsod na državnem nivoju (v državnih medijih, v šolstvu, v kulturi) še vedno vlada zlagani svet komunistične revolucije. Tako je verjetno tudi zato, ker se stotin in stotin najbolj okorelih zločincev proti človečnosti ni kazensko sankcioniralo. Niti ene vsaj simbolne sodne obsodbe ni bilo. Še več, ti zločinci že 25 let v formalni demokraciji prejemajo ugodnosti, ki so jih pridobili z nasiljem. Z najhujšim nasiljem v slovenski zgodovini. To, da ostajamo dežela zavrženih (neurejenih) grobišč, je le en pokazatelj o slovenski mizeriji.«

Spomnil je, da je bilo v zadnjih 25 letih, po demokratizaciji Slovenije leta 1990, objavljenih veliko člankov o povojnih pomorih in tudi knjig o tej temi je bilo objavljenih že veliko. Za primer je omenil grobišče v rudniku Huda Jama, ki je bilo fizično odkrito 3. marca 2009. »Toda to grobišče se je v publicistiki v slovenski politični emigraciji omenjalo. Logično je namreč, da tako velikega pokola ljudi, kot so ga partizani storili v tem rudniku, ni bilo mogoče dokončno skriti. Domačini na območju Hude Jame so za pokol v rudniku vedeli.

Leta 1990 se nas je zato zbrala majna skupina ljudi, ki jo je zbral režiser Filip Robar Dorin, ki je takrat snemal dokumentarni film o povojnih pobojih in grobiščih, in s posredovanjem takratnega predsednika občine Laško, ki je bil iz Demosovih vrst, nam je rudnik Laško omogočil vhod v rudnik. Toda prišli smo samo do prve zidane pregrade. Nekaj časa je še bilo upanje, da bi jo lahko prebili, vendar je potem vse zamrlo. Šele 19 let kasneje je vladni komisiji z velikimi napori uspel preboj, toda ne skozi en zid, ampak skozi kar enajst pregrad.«


Od leve: Stane Granda, Marko Štrovs, Ivo Žajdela in Metod Berlec.

Dejal je, da je grobišče v rudniku Huda Jama tako edinstveno v svetovnem merilu, da bi si zaslužilo dober film. Posnel bi ga lahko le režiser svetovnega formata, saj bi bil tak film, če bi želeli, da bi bil dober, zelo drag. »Toda Slovenci nismo o Hudi Jami dobili niti 'navadnega' televizijskega dokumentarca, kar je dovolj zgovorno.

Prav tako se je s srečanji z grozotami v Hudi Jami ustavilo raziskovanje grobišč po Sloveniji. Z nekaj sondiranji je vladna komisija sicer še nadaljevala, toda to so bila le sondiranja, ki so lahko informacijo o grobišču potrdila ali (vsaj začasno) ovrgla. Zdaj pa že nekaj let niti tega ni več. Del najdenih posmrtnih ostankov v Hudi Jami je že pet let formalno nepokopan. Toda najpomembnejše je, da smo do umorjenih ljudi v rudniku prišli. Z njihovo tudi fizično najdbo je ta strahoviti komunistični zločin tudi odkrit.«

Avtor Marko Štrovs je pravnik in je bil pred leti zaposlen na ministrstvu za delo. Leta 2008 je na ministrstvu prevzel vodenje službe za vojna grobišča. Zaradi načina sondiranj grobišč, ki nekaterim ni bil po volji, so ga leta 2011 odstavili, službo pa razpustili. Po tem dogodku je napisal zajetno (504 strani) knjigo Neme priče. V prvem delu je prikazal mednarodno pravo o pravicah vojakov, ujetnikov in o sankcijah za kršitelje ter urejevanje vojnih grobišč prve in druge svetovne vojne v Sloveniji. Opisal je prikrivanje grobišč žrtev komunistične revolucije ter odkrivanje in urejanje grobišč po demokratizaciji Slovenije leta 1990. Na koncu prvega dela pa je prikazal že odkrita grobišča, ovire pri urejanju grobišč in ureditev grobišč.

V drugem delu knjige je po različni literaturi povzel dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Najbolj dragocen je tretji del knjige, v katerem je podrobno opisal povojne pomore, grobišča, vojaške enote, ki so poboje izvajale in odgovorne za poboje. Še posebej prvi in tretji del knjige sta dragocena, saj je avtor k zdaj že kar bogati literaturi o zločinih komunizma na Slovenskem dodal še eno knjigo: z opisi zdaj znanih, do demokratizacije pa prikritih grobišč. Zato bo knjiga poslej služila tudi kot neke vrste »priročnik« s podatki o žrtvah, grobiščih in odgovornih za zločine proti človečnosti.

V. M.


Članek o knjigi si boste lahko prebrali naslednji teden v Kažipotu, prilogi 5. številke letošnje Družine (letnik 64).