Nagrado Riharda Jakopiča prejme Tinca Stegovec
Nagrado Riharda Jakopiča prejme Tinca Stegovec
Umetnica in pedagoginja
Tinca Stegovec se je rodila leta 1927 na Planini pri Črnomlju. Slikarstvo je študirala na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in tam končala tudi specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu. Je ena redkih predstavnic ljubljanske grafične šole, vendar se od njenih splošnih značilnosti razlikuje po barvi v grafiki. V grafiki se je študijsko izpopolnjevala v Parizu in Italiji, pozneje je študijsko prepotovala velik del sveta. Poučevala je na raznih šolah in v Pionirskem domu v Ljubljani, pa tudi na gimnaziji v Stični. Poleg pedagoškega dela se je ukvarjala z likovno publicistiko. Sodelovala je na umetniških kolonijah doma in v tujini, za svoje delo je prejela več nagrad.
Njena umetnost je prepletena s čustvenostjo, saj je poduhovljena in globoko osebna. Njena risba je čista in pregledna. V zgodnejšem obdobju je bila njena grafika realistična, pozneje jo je poglobila s primesjo ekspresionizma in z liričnimi meditacijami. Njene barve so sijoče in jasne z obilico modrih, rumenih in rdečih tonov. Ukvarja se tudi s slikarstvom, ki ga enako kot grafiko utemeljuje z natančno risbo in čistimi barvami v svetlih tonih. Najpogostejša motiva sta pokrajina in portret, so zapisali podeljevalci nagrade.
Portreti cerkvenih dostojanstvenikov
Med portreti izstopajo reprezentativna naročila, kot je upodobitev metropolita nadškofa Franca Rodeta, stoječega na hodniku ljubljanskega škofijskega dvorca (na fotografiji levo). V resnobnem nadškofovem liku z živim pogledom in komaj prikritim nasmeškom so kritiki razbrali hkrati aristokratsko renesančno osebnost in žlahtno ter človeku naklonjeno srčno ljubeznivost.
Slikarka je upodobila tudi portret škofa Tomaža Hrena za papeški zavod Slovenik v Rimu, znan pa je tudi njen portret blagoslavljajočega papeža Janeza Pavla II. med njegovim prvim obiskom v Sloveniji.
Človek in njegovo okolje
Leta 2006 je pri Založbi Družina izdala monografijo Človek in njegovo okolje, v kateri je vsa svoja reproducirana dela komentirala. Milček Komelj je v spremni besedi o njej je zapisal: »Tinca Stegovec je tiha in samotna, a ne osamljena postava med našimi likovnimi umetniki, še posebej grafiki iz desetletij po drugi svetovni vojni: zelo vidna in pregledna, a hkrati odmaknjena in globoko avtentično kontemplativna ter le navzven ali navidez zadržana in nedostopna, a zato toliko bolj občutljiva in predana, zazrta v znamenja in skrivnosti.«
Katoliška založba Družina je primerna založba za izdajo vsebinsko tako bogate knjige, je prepričan Komelj, saj so dela Stegovčeve prikrito iskanje sebe, iskanje Boga, hrepenenje po popolnosti. »Do kraja je ohranila smisel za intimnost ter postala v vse bolj tehniziranem in razčlovečenem, birokratiziranem in ideologiziranem svetu dojemljiva za človeško odtujenost ali izgubljenost, strahove ali samoto in seveda za nenehno iskanje, tako sočloveka kot idealnega sožitja v družbi in nevidnega, a nad vsem pričujočega Boga.«
Ustanovitelji nagrade so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), ALUO ter Moderna galerija, pozneje se jim je pridružilo še Slovensko društvo likovnih kritikov. Nagrado podeljujejo od leta 1969, priznanji bodo letos podelili četrtič, so sporočili iz ZDSLU.
Povzeto po STA, arhiv Družine
Foto: Arhiv Družine
Preberite tudi:
Duhovni avtoportret
Tinca Stegovec - Človek in njegovo okolje