V Cankarjevem domu se je včeraj končal 17. festival dokumentarnega filma. Ob koncu je žirija podelila nagrado organizacije Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic.

V kategoriji petih filmov je zmago slavil hrvaški dokumentarec Goli otok režiserke Tihe K. Gudac. Ta je prek izkušenj svojih starih staršev predstavila življenje "neke generacije, ki je dolga leta nosila v sebi strah, ki je vplival na življenja vseh v družini".



Kot je žirija zapisala v obrazložitvi nagrade, je režiserka prepričljivo povedala zgodbo izpred šestdesetih let, "ki jo je bilo danes končno treba povedati in prekiniti politično zapovedani molk. Avtorica uspe dramaturško stopnjevati svojo pripoved od lahkotne animacije, s katero ponazori svoje otroško razumevanje sveta odraslih, vse do resnega vizualno dokumentiranega sklepa, da pretrga začarani krog molka in ponotranjene krivde žrtve kršitev človekovih pravic. Pri tem izvrstno uporabi moč direktnega dokumentarističnega filmskega jezika."

Posebna omemba za film Biti Iranec



Žirija se je odločila tudi za posebno omembo in jo dodelila koprodukciji Biti Iranec v režiji Mehrana Tamadona. Žirijo je prepričal pristop režiserja. Ta se raje kot za neposredni napad na družbo, ki ga izloča, "odloči za raziskovanje možnosti kompromisa, ki bi mu v prihodnje omogočil življenje v domovini", so zapisali in pohvalili, kako se je Mehranu uspelo pogovarjati z islamu predanimi ljudmi in se celo izogniti konfliktu, kar so označili za "redko umetnost" v današnjem s spori in nerazumevanjem prepredenem svetu. "Tako se pred nami izriše islamski svet, ki še zdaleč ni črno-bel in v katerem je pod vprašaj postavljeno tudi naše razumevanje svobode in človekovih pravic. Ko za trenutek zbliža medsebojno oddaljene ljudi, film Biti Iranec vzbudi upanje, da se lahko nekoč zbližajo tudi oddaljeni svetovi."

V boju za nagrado so bili še dokumentarni filmi Srbski odvetnik Aleksandarja Nikolića, V suženjstvo zakleti Görana Olssona in nemški dokumentarec Brez uspavanke Helen Simon.

Dobitnika nagrade je izbirala tričlanska žirija, v katerem so bili režiser, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović, s filmom tesno povezana Jelka Stergel ter aktivist iz Nigerije Majid Hussain, ki je prepotoval nevarno pot čez Sredozemsko morje v Evropo in zdaj živi v Italiji.

Začelo se je s plesom



Poleg tekmovalnega dela je festival ponudil uveljavljene sklope: sklop aktualnih, družbenokritičnih filmov, intimne in globalne portrete, sklop miti, ikone, mediji ter retrospektivo, tokrat posvečeno političnim dokumentarcem, ki so od 50. do 70. let nastali na Poljskem, v Veliki Britaniji, Franciji in na Češkoslovaškem.

Letošnji festival dokumentarnega filma je odprl dokumentarec slovenskega režiserja Ivana Gergoleta Ples z Mario in govori o argentinski učiteljici plesa Marii Fux. Zadnji predvajan film je bil Tok ljubezni madžarske režiserke Agnes Sos in govori o majhni madžarsko govoreči skupnosti sredi romunske Transilvanije.

Med najbolj odmevnimi filmi letošnje izvedbe je bil aktualni dobitnik oskarja za najboljši dokumentarec o nekdanjem sodelavcu Agencije za nacionalno varnost Edwardu Snowdnu. Kot gostje pa so na festivalu sodelovali avtorji filmov in nekateri strokovnjaki za posamične tematike, ki jih filmi obravnavajo.

Foto: FDF