Moj otrok je mnogo več, kot o njem povedo ocene
Moj otrok je mnogo več, kot o njem povedo ocene
Tema meseca septembra 2020 revije Mavrica
Dragi starši,
zopet je tu september in otroci se po dolgih počitnicah vračajo v šolske klopi. Mnogi nasmejani in navdušeni, nekateri pa tudi preplašeni in z odporom.
Živimo v času izrazite tekmovalnosti in storilnostne naravnanosti in takšna miselnost se odraža tudi med otroki, v šolskem okolju. Otroci se primerjajo po oblačilih, igračah in drugih materialnih dobrinah, pa tudi po učnem uspehu in dosežkih na tekmovanjih.
Zdrava ambicioznost otroke v šoli vodi, da se trudijo po svojih močeh, nezdrava tekmovalnost pa nemalokrat pripelje do negativnih izidov, kot so strah pred ocenjevanji, nevoščljivost, perfekcionizem, občutki zagrenjenosti in manjvrednosti, odpor do šole.
In kaj lahko storimo starši, da otrokom pomagamo razviti zdrav odnos do ocenjevanja in ocen? Pomemben je naš odnos, naša miselna naravnanost glede ocen in ocenjevanj ter naš zgled – kako se mi odzivamo na ocene otroka in njegove neuspehe, pa tudi kako se mi odzivamo, ko nas drugi ocenjujejo ali ko se soočimo s svojim neuspehom.
1. Ocenjevanja in ocene so nekaj običajnega
Otroci potrebujejo sporočilo, da so ocenjevanja in ocene običajen del življenja, da smo tudi odrasli podvrženi raznim ocenjevanjem, npr. v službi nadrejeni ocenjujejo našo delovno uspešnost, sodniki na tekmovanjih ocenjujejo tekmovalce ... To pomeni, da testnim situacijam in ocenjevanjem ne pripisujemo prevelikega pomena, ampak jih jemljemo kot normalen del procesa učenja oz. razvoja svoje izobraževalne in poklicne poti.
2. Ocene niso diagnoza ali kazen, ampak povratna informacija
Učenje je proces in učimo se vse življenje. Na nekaterih področjih nam gre lažje in bolje, na drugih smo šibkejši in se moramo več učiti. Ocene niso namenjene kaznovanju ali sramotenju učencev za njihovo nedelo ali pomanjkanje sposobnosti. Ocene tudi niso kriterij za ločevanje med bistrimi in »neumnimi« otroki. Ocene so povratna informacija o otrokovem trenutno izkazanem znanju. Ocene nam povedo, kaj mu gre zelo dobro in kaj lahko še izboljša.
3. Otrok je več kot njegove ocene ...
Otrok je celovito telesno, razumsko, čustveno in duhovno bitje. Je mnogo več kot ocena, ki bolj ali manj točno odraža znanje, ki ga je v neki stresni situaciji pokazal. Vsak otrok ima močna in šibka področja in v šoli se ocenjuje samo omejen spekter znanj in veščin. Nekateri otroci blestijo na področjih, ki se v šolah manj spodbujajo ali so celo prezrta, npr. ročne spretnosti, pomoč sošolcem, športno udejstvovanje ... Pomembno je, da otroku ponudimo različne aktivnosti, ga pri tem opazujemo in mu tako pomagamo odkrivati, kaj so njegova močna področja. Na teh področjih (pa čeprav so lahko izvenšolska) bo otrok doživljal veselje, potrditve in gradil zdrav občutek lastne vrednosti.
4. Za kakšne cilje si prizadevamo
V osnovi lahko rečemo, da se glede na naravo ciljev, ki so nam pomembni, ljudje delimo na tiste, ki so jim pomembnejši dosežki (zunanje potrditve, nagrade, vidni uspehi), in na tiste, ki jim je pomembnejše učenje – to da se celo življenje razvijaš in postajaš boljši na različnih področjih. Pomembno je, da tudi pri otrocih v čim večji meri spodbujamo ciljno naravnanost k učenju – pomemben je trud, učenje, stalno izpopolnjevanje samega sebe ...
5. Naš odnos do napak in neuspehov
Pomebno je, da otrok odrašča v okolju, kjer dobiva zdrava sporočila glede napak in neuspehov v življenju:
- • Vsi delamo napake. Napake so del življenja.
• Delati napake ni prepovedano. (pomemben je odziv staršev, npr. ali ob otrokovem neuspehu kažemo razočaranje, vzbujamo občutek krivde ali ga sočutno sprejmemo in damo oceni pravo težo, npr. »Čutim, kako ti je težko zaradi negativne ocene. Pa vendar je to samo ena ocena, letos jih bo še veliko. Kmalu bo nova priložnost, da pokažeš svoje znanje. Če želiš, lahko pred naslednjim testom skupaj preveriva znanje, da boš bolj gotov vase ...«
• Napaka je povratna informacija, kaj lahko izboljšaš.
• Napaka te ne določa kot osebo, napaka ne vpliva na tvojo osebno vrednost (zaradi napak/neuspehov nisi slab ali manjvreden človek).
6. Miselna naravnanost
Ameriška psihologinja Carol Dweck je ugotovila, da se ljudje (tudi otroci) razlikujemo po tem, kakšen pogled imamo na sposobnosti. Nekateri verjamejo, da so sposobnosti prirojene in določene in da jih s trudom ne moremo bistveno izboljšati (to je miselna naravnanost določenosti), nekateri pa verjamejo, da z učenjem in vajo sposobnosti razvijamo celo življenje in tako postajamo vse pametnejši (to je miselna naravnanost rasti). Znanstvene raziskave so pokazale, da se možgani pod vplivom učenja, novih izkušenj razvijajo celo življenje. Miselna naravnanost rasti vodi do bolj pozitivnih izidov v življenju – posamezniki z miselno naravnanostjo rasti vlagajo več truda v učenje, imajo manjši strah pred neuspehi, večjo odprtost za izzive, večjo vztrajnost, bolj konstruktivno se odzivajo na kritiko ... Miselno naravnanost lahko spreminjamo. Na primer, pomembna je že narava pohval, ki jih dajemo otrokom – namesto da hvalimo bistrost, sposobnost, talent, pohvalimo vloženi trud, otrokov napredek.
Nekaj spodbudnih misli za konec ...
- • Do otroka imejmo realna pričakovanja, upoštevajmo otrokove specifike in ga ne primerjajmo z drugimi. Otrok ponotranji pričakovanja staršev, ker jim želi ugajati. Če imamo previsoka pričakovanja do otroka, to lahko privede do otrokove tesnobe, laganja glede ocen ... Otroku dajajmo realno, specifično povratno informacijo, npr. »Ta risba je zelo domiselna, narisal si veliko neobičajnih živali, lahko pa jo še lepše pobarvaš in dodaš še kaj v zgornjem delu, kje je še veliko neizkoriščene površine ...«
• Spodbujamo otrokovo samostojnost in delavnost. Otrok naj pogosto sliši in vidi naš zgled, da trud in odgovorno delo vodita do uspeha. Pohvalimo otrokov trud, napredek in vztrajnost, spodbujajmo miselno naravnanost rasti – vse življenje se učimo in z učenjem postajamo pametnejši.
• Zdravo soočanje z neuspehom, napakami: frustracije in napake so del življenja in otrok se ob njih značajsko krepi in uči. Ko je razočaran, žalosten, ga sočutno poslušajmo. Ko se pomiri, skupaj analizirajmo, kaj lahko naslednjič izboljša.
• Ocena je samo ocena - ne dajajmo prevelike teže oceni, postavimo jo v širši kontekst življenja. V življenju obstajajo mnoge pomembnejše vrednote, ocena ničesar ne pove o otroku kot osebi, naše ljubezni do otroka ne določajo ocene ali druge zunanje okoliščine ... Naša ljubezen do otroka je brezpogojna.