Tretjega maja je bil svetovni dan svobode medijev, katerega slogan je letos bil Naj novinarstvo cveti!. Kaj sploh je svoboda medijev in koliko svobode si lahko novinar dovoli, ne da bi posegel v pravice drugih, smo povprašali moralnega teologa in publicista ter župnika v Ihanu pri Domžalah, Andreja Marka Pozniča.

Medtem ko je v nekaterih državah še vedno zelo aktualno kratenje svobode medijev, pa se v Sloveniji spopadamo z drugačno situacijo. Svobode medijev in novinarjev pač ni mogoče kar zapovedati, meni Poznič, mogoče jo je le ukiniti. »S svobodo je križ, če jo razumemo le v smislu 'delam (pišem, poročam), kar mi paše'.« Svoboda medijskega prostora je nujna, vendar se zavzema za poročanje po resnici in pravici, s čimer pa se po njegovem mnenju ne strinjajo vedno vsi. »Za svobodo mora biti založnik/lastnik medija, za svobodo mora biti novinar in urednik, za svobodo mora biti tudi bralec. Ker je členov verige toliko, ker je tudi toliko različnih interesov, nenehoma prihaja do kratkih stikov, pretrgane verige s cenzuro/samocenzuro in tudi laž, obrekovanje in opravljanje najdejo svoje mesto.«

Medijski prostor mora biti najprej pluralen

Tako kot so v Društvu novinarjev Slovenije in Združenju novinarjev in publicistov opozorili na pomanjkanje pluralnosti medijev, je isto težavo izpostavil tudi Poznič. »Da bi medijski prostor bil resnično svoboden, mora biti najprej pluralen. Ideološko pluralen«, je povedal in dodal, da tega v Sloveniji ni. »Ko je medijski prostor pluralen, recimo tudi idealno razdeljen po politični in gospodarski moči, potem medijske hiše druga drugi delujejo kot korektiv.« V takšnih razmerah imajo ljudje možnost izvedeti več strani iste novice, saj je vedno prostor za več interpretacij. Poudaril je tudi, da bi morali biti ljudje kritični do novinarjev, tudi do tistih, ki zagovarjajo iste interese kot oni. »'Naši'«, posebno, če so kontinuitetni, novinarji gledajo hudo skozi prste. Vzemimo primer Klemenčič, Masleša, Pivkova in celotne zlorabe pravosodja v primeru Patria. Drugje bi ti in še drugi, ki so tako očitno zlorabljali pravo, morali že odstopiti, ker bi jih 'nabijali' mediji, ki ne mislijo kot oni. Enako misleči, bi jih poskušali zagovarjati, če bi bilo to mogoče. V primeru, ko US z imenom in priimkom sodniku očita, da je kršil ne le pravo, temveč tudi človekove pravice, ne bi bilo izgovorov. Pri nas pa preprosto to pometajo pod preprogo pozabljivosti, tudi tako, da ustvarjajo afero 'NKBM' z glavnim igralcem, spet JJ«.


Moralni teolog, publicist in župnik v Ihanu pri Domžalah, Andrej Marko Poznič

Za ideološko pluralnost bi po Pozničevem mnenju novinar moral javnost ozaveščati tudi o resničnih dejstvih, čeprav bi lahko škodili tisti strani, ki jo zagovarja. To pa ni težava le pri nas, temveč se z njo spopadajo povsod po svetu, je povedal Poznič.

Vzgoja novinarjev in aktivnost bralcev oz. gledalcev

Svoboda medijev je odvisna tudi od vzgoje novinarjev, za kar bi morali poskrbeti med študijem. »Naši mladi novinarji ne slovijo po svoji pokončnosti, resnicoljubnosti, pogumu,« meni Poznič, za to pa krivi Fakulteto za družbene vede oziroma prejšnjo Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. »Večinoma delujejo kot kmetje na šahovnici starih sil. Brez pogumnih, resnicoljubnih in dobrih novinarjev ni možna svoboda medijev.«

Poleg novinarja in vseh omenjenih v verigi je pomembno tudi, kaj bralec oziroma gledalec hoče brati oziroma videti, zato mora biti dejaven in zahtevati resnico. »Resnična svoboda medijev zahteva angažiranega, prebujenega državljana, ki bo od svojega časopisa terjal kaj več kakor sliko nagega dekleta ali pljuvanje po političnih nasprotnikih. Tako se zaključi krog. Svoboda medijev je živa takrat, ko se vsi členi medijske verige (lastniki, uredništvo, novinarji, oglaševalci in uporabniki) zedinijo v zaščiti te velike dobrine.«

Ustvarjalci revije Charlie Hebdo so zlorabili svobodo

V začetku letošnjega leta je javnost pretresel strelski napad na uredništvo revije Charlie Hebdo v Parizu, kar je sprožilo tudi razmišljanje o medijski svobodi. Poznič pri tej reviji vidi »simptomatičen za slabo prakso« in je kritičen do nespoštovanja različnih veroizpovedi, hkrati pa ne zagovarja nasilnega odziva. »Kritiko in ironijo sta zamenjala cinizem in omalovaževanje. Nespoštovanje in zaničevanje so skrivali za 'humorjem'. Kristjani smo prevečkrat tiho. Muslimani vzamejo puško … Nasilje ni nikoli rešitev, že zaradi tega ne, ker se zdaj ta revija nekaj časa prodaja v milijonskih nakladah. Šele čez leto ali dve se bo spet vrnila tja kamor spada – v anonimnost in obrobnost.« Ustvarjalci revije so zlorabili svobodo, kot učinkovit odziv proti takšnemu ravnanju pa Poznič predlaga »nekupovanje« in onemogočanje financiranje takšnega medija tako, da izdelkov, ki se tam oglašujejo, ne kupujemo, in s prizadevanjem, da »noben državni denar ne pride v tako blagajno«.

Za boljše poročanje, enakost spolov in varnost medijev v digitalni dobi

Svetovni dan svobode medijev, s katerim se Združeni narodi zavzemajo za boljše poročanje, enakost spolov in varnost medijev v digitalni dobi, zaznamujemo v spomin na sprejetje Windhoeške deklaracije za promocijo neodvisnega in pluralističnega tiska v Afriki, kar se je zgodilo leta 1991.

Tatjana Splichal