Prva sinoda, sklicana pod papežem Frančiškom, je vzbudila veliko zanimanje in prebudila velika pričakovanja. K slednjemu je v dobršni meri prispeval papež sam, ki je v svojih nagovorih in s svojo metodo papeževanja ubral zelo nekonvencionalne poti. Svetovni in domači mediji dan po sklepu sinode naznanjajo razočaranje in zmago t. i. konservativcev. Žal je težko preseči medijski domet, ki bi segel onkraj polarizacije progresisti – konservativci. V resnici pa stvari niso tako preproste, kot mnogi pametujejo po tem, ko se naj na sinodi ne bi nič zgodilo.

Sinodo je zaznamoval duh odprtega soočenja argumentov za in proti. Seveda ne v vseh vprašanjih, ki zadevajo zakon in družinsko zvezo. V večini stvari so sinodalni očetje in matere dosegli veliko stopnjo soglasja. Res pa je, da te velike (dvotretjinska) stopnje soglasja niso dosegli v dveh vprašanjih: v vprašanju ločenih in znova poročenih ter njihove zakramentalne prakse in v vprašanju istospolno usmerjenih oseb. Tudi v teh dv...