Tik pred septembrsko kanonizacijo matere Terezije je založba Družina v sodelovanju z založbo Novi svet izdala knjigo o njej z naslovom Klic k usmiljenju. Tokratno spodbudo k branju je pred sklepom leta usmiljenja prispevala prevajalka Andreja Hergula.

Vesela sem, da predstavljam knjigo o sveti materi Tereziji. Ne samo zato, ker sem jo imela priložnost prevesti. Knjiga se me je tudi osebno dotaknila. Res je, veliko knjig je bilo že napisanih o njej, a Klic k usmiljenju se mi zdi nadvse primerna zame, za vas, za vse, ki živimo v 21. stoletju. Zakaj? Prvič: posredno ali neposredno govori o splavu, čistosti, evtanaziji, družini (tem temam nenehno sledimo po medijih, npr. burnim polemikam o »zloglasnem«, »nezaslišanem«, »diskriminatornem« filmčku o življenju otroka v maternici na pročelju frančiškanskega samostana, o družinskih zakonikih, o plačljivosti kontracepcije ipd.). Drugič: knjiga vsebuje ogromno konkretnih izkušenj, doživetij, o katerih so spregovorili sama mati Terezija, njene redovnice, bolniki, njihovi svojci ter drugi, ki so prišli v stik z materjo in je nikdar niso mogli pozabiti. Tretjič: mati Terezija je sodobna ženska, živela je v modernem svetu in ni bila neka bogatašinja, ki bi iz svojega obilja delila pomoč revnim, temveč se je morala krepko potruditi, da so njeni darovi dosegli nepopisno število revežev, da je zgradila toliko domov , da je ostala klena v svojih prepričanjih in da je ostala preprost človek. Predstavljajmo si namreč sebe, če bi imeli možnost voditi vse te domove, biti vodja redovnicam, duhovnikom, če bi imeli nepregledno število poznanstev, tudi v visokih krogih, ter na tisoče ozdravljenih bolnikov in svojcev, ki bi se nam zahvaljevali ter nas hvalili, da smo enkratni in neponovljivi. Si že slikate situacijo v mislih? No, mati Terezija je do zadnjega ostala prava svetnica, preprosta, a odločna, ko je šlo za revne.

Ubogi – revni in osamljeni

Sem vas do sedaj uspela prepričati, da boste knjigo vsaj prelistali? Še ne? Potem nadaljujem z udarnim stavkom matere Terezije: »V Indiji mrliči ležijo ob cestah. V Evropi pa po cestah hodijo.« To je izjavila, saj se je na mnogih revnih koncih sveta srečala s pravo revščino in lakoto po kruhu. V Evropi, kjer imamo polne roke vsega, pa smo (kljub temu da imamo na facebooku na stotine prijateljev, da nenehno veseljačimo in smo na videz srečni in samozadostni) lahko v sebi popolnoma osamljeni in v trenutkih, ko nas nihče ne gleda, kričimo po pristni pozornosti in po tem, da bi nas imeli resnično radi.

No, mati Terezija je vedela za vse to, zato se ni odpravila le v najrevnejše predele sveta, temveč tudi v premožnejše. Knjiga opisuje skrb matere za bolnike z aidsom. Pred nekaj desetletji so mladi skakali iz višjih nadstropij nebotičnikov, ko so izvedeli, da so zboleli. Vedeli so, da se jih bodo vsi odrekli in čutili so, da zanje ni prihodnosti. A mati Terezija je opazila tudi njih. Zanje je naredila dom ter poskrbela, da so se v zadnjih trenutkih življenja čutili sprejete in ljubljene. V knjigi lahko preberete, kako so se ti bolniki odzivali nanjo in na sestre.

V predsedniški limuzini

V Klicu k usmiljenju najdemo tudi raznovrstne govore matere Terezije. Mati je imela namreč velik vpliv na ljudi. Razlog za to vidim v tem, da je bila polna Boga in je svojo ljubezen do njega konkretno udejanjala. Zopet se vprašajmo: Če bi mi imeli v sebi vzgibe po tem, da bi rešili lakoto po svetu, kako bi se spopadli z njo? Zagotovo bi mnogi najprej poskušali pridobiti politično moč in bi v zakonih spreminjali člene, ki se nanašajo na to. Verjetno bi se kmalu zgodilo, da bi začeli sklepati kompromise in od velike koprneče želje bi ostalo bore malo. Mati Terezija se je tega verjetno zavedala. Pomembnejša od zakonov ji je bila oseba. Če je videla konkretnega človeka v stiski, mu je nemudoma hitela pomagat. V vsakem človeku je videla Jezusa. Ne morem se načuditi, koliko energije in neomajne vztrajnosti je imela pri tem. Nekoč se je vozila v avtomobilu skupaj s predsednikom. Zagledala je reveža, ki je ležal na pločniku ob cesti. Vozniku je dejala, naj ustavi avto. Nadaljevanje je nadvse zanimivo, a si ga boste morali prebrati v knjigi.

Iz te knjige seva neutrudni duh matere Terezije, ki je bila resda nadvse ljubeča in materinska, a tudi odločna v svojih stališčih. Kristjani se večkrat soočamo z nelagodjem ali sramom, ko moramo zagovarjati ohranitev življenja ali definirati, kaj je družina. V knjigi dobimo pogum, saj mati Terezija na mnogih mestih govori o tem, da je življenje dar, da še nerojenih otrok ne smemo umoriti. Poleg tega pove, da je družina vse. Ljubezen se namreč začenja v naših domovih. Če ni ljubezni v družinah, se začne rušiti mir v svetu.

Nagovarja pa tudi mlade. V nekem nagovoru pove, da so njihova telesa sveta in naj jih ohranijo za zakon. Pogumno in drzno, kajne?

Ogromno namigov torej, da zopet naravnamo svoj kompas proti Bogu. Upam, da vas bo mati Terezija navdihnila tako, kot je mene.