Marija pogosto prihaja k svojim otrokom v prikazovanjih. Zakaj neki se Mati Cerkve ne bi prikazovala, nas opogumljala, opozarjala in še enkrat znova napotila k Jezusu? Nihče, ki opazuje krivice in bridkosti našega časa, ne more reči, da nebeška pomoč ni več potrebna in koristna.

V srcu knjige Marijina prikazovanja bo bralec našel pripovedi o najbolj znanih Marijinih prikazovanjih v zadnjih stoletjih. Med temi so zgodbe o Guadelupe in Rue du Bac, o La Salette in Lurdu, o Pontmainu in Knocku, o Fatimi, Beauraingu in Banneuxu. 

Prav tako pa knjiga razkriva pet sodobnih poročil o prikazovanjih, in sicer: Akita na Japonskem, Kibeho v Ruandi, Medžugorje v Bosni in Hercegovini, San Nicolas v Argentini in Betania v Venezueli. Od teh je krajevna Cerkev Akito in Betanio v celoti potrdila. To sta tretje in četrto prikazovanje v dvajsetem stoletju, ki sta priznana kot nadnaravna po izvoru in »vredna verovanja«.

Prikazovanja v Kibehu in San Nicolasu pa so v knjigi podana zaradi njihovega globokega vpliva v deželah, kjer so se zgodila, vendar so skoraj povsem nepoznana drugod po svetu. Škofa škofij, v katerih so poročali o prikazovanjih v Kibehu in San Nicolasu, sta razglasila le omejeno stopnjo odobritve. Nadaljnja in popolnejša odobritev za ta domnevna prikazovanja bi lahko prišla v naslednjih letih.

Enako lahko rečemo za domnevna prikazovanja v Medžugorju (15. poglavje). Leta 1991 je devetnajst jugoslovanskih škofov poročalo, kako še ne morejo »potrditi, da gre za nadnaravna prikazovanja ali razodevanja« v Medžugorju. Preučevanje tega dogajanja se nadaljuje.

»Zakaj bi jih zavrgli, če nam pomagajo v naši veri in našem vsakdanjem življenju?« 

V novem poglavju v tej izdaji 5. poglavje so predstavljena Marijina prikazovanja v kraju Laus v francoskih Alpah. Čeprav so se Benedikti (Benoîte) Rencurel, neizobraženi mladi Francozinji, zgodila med letoma 1664 in 1718, jih je Cerkev priznala šele maja 2008 kot »vredna verovanja«. To so bila torej prva prikazovanja, ki jih je Cerkev odobrila v enaindvajsetem stoletju. Obredno slavje prikazovanj v Lausu je francoska komunistična partija razglasila za »cerkveno marketinško potezo«. Škof Jean-Michel de Falco Léandri iz Gapa v Franciji je odgovoril: »Nikomur ni treba verjeti v prikazovanja, tudi če so uradno priznana. Toda zakaj bi jih zavrgli, če nam pomagajo v naši veri in našem vsakdanjem življenju?«

Prva tri poglavja ponujajo bralcu razumevanje miselnega vzorca in postopka, ki ju krajevna Cerkev uporablja pri preučevanju prikazovanj, kot so ta v Kibehu, San Nicolasu ali Medžugorju. Če katoličani od blizu pogledajo pregovorno previdnost, s katero Cerkev presoja prikazovanja, bodo v njej zlahka prepoznali ljubezen in modrost.

Marija je tako lepa kot kraji, kjer se je prikazala 

Neko dekletce je nekoč vprašalo sestro Marie Bernarde (Lurško Bernardko), če je bila blažena Devica resnično lepa. »Oh,« je odgovorila Bernardka, z zapomnjenim odsevom raja v svojih očeh, »tako lepa, da hočeš, ko si jo enkrat videl, umreti, da bi jo ponovno videl!« Tudi kraji prikazovanj, ki so raztreseni po petih celinah, so izjemno in nepozabno lepi. Že stoletja vodijo romanja vernike h krajem, ki jih je Marija izbrala za svoj obisk. Ko romarji prispejo tja, poslušajo, molijo in se želijo ponovno zavezati evangeliju Marijinega Sina Jezusa.

Marijini kraji obiskani tudi prek spleta

Kraji prikazovanja privabljajo vsako leto milijone obiskovalcev. Sedaj, v dobi svetovnega spleta, lahko »navidezni« romarji v molitvenem razpoloženju ogromno izvejo o potrjenih prikazovanjih in lahko v številnih primerih vidijo kraje prikazovanja prek spletnih kamer, prenosov v živo in multimedijskih predstavitev sporočil, ki jih je Marija prišla delit. Na uradni spletni strani Lurda lahko obiskovalec na primer pusti molitvene namene v katerem koli jeziku in ob kateri koli uri dneva. Dandanes je lažje kakor kdaj koli prej slišati, obravnavati in se zavezati Marijinim izrednim in ljubeznivim besedam in sporočilom, ki jih posredujejo tisti, ki so jo videli.

Iz predgovora h knjigi Marijina prikazovanja