Srečanje kristjanov in ljudi dobre volje, ki ga je danes na Otočcu petič zapored priredila civilna pobuda Prebudimo Slovenijo, se je tokrat osredinilo na razmislek o državi/politiki in krščanskem pogledu nanjo.

Za enako spoštovanje do vsakogar

Država in državljan je bil naslov predavanja pravnika dr. Klemena Jakliča, v njem pa se je ozrl na jedro (demokratične) države kot etične ideje, njeno uresničevanje skozi zgodovino in izzive, ki (tudi kristjane) pri tem čakajo v prihodnosti. V jedru države gre za vprašanje, kako bodo ravnali s sočlovekom – bistvo njenega obstoja je namreč enako spoštovanje vsakega človeka. Država je tudi tista, ki zagotavlja t. i. dobrine skupnosti – torej dobrine, ki jih nihče ne more doseči kot posameznik, temveč jih lahko le kot državljanska skupnost (npr. temeljne človekove pravice, varnost, svoboda misli, veroizpovedi, izražanja, zasebnosti, možnost sodelovanja pri upravljanju skupnih zadev in napredovanja, reševanje ljudi s socialnega dna …) Bistveno je, da dobrine deli v duhu enakega spoštovanja do vsakogar, ki je »nekaj svetega«.



V zgodovini se je ta ideja uresničevala postopoma. Prvič se demokratična država pojavi z atensko mestno državo, sicer navznoter omejeno na svobodne moške, navzven pa brez ambicije širjenja ideje enakega spoštovanja. Drugi val demokratične države je povezan s francosko in ameriško revolucijo in vzpostavlja širši okvir nacionalne države in tako posredniške demokracije. Zlasti v ZDA je ideja enakega spoštovanja vseh, ki so jo ustanovni očetje zapisali v ustavo, postopoma odpravljala demokratične deficite, kot so bili omejena volilna pravica na belopolte posestnike, ki so plačevali davke, suženjstvo, rasno razlikovanje … Tretji korak razvoja demokratične države pa lahko vidimo v naddržavnih povezavah, kakršna je Evropske zveza, ki skuša s širitvenimi procesi čim več ljudem omogočiti dostop do dobrin skupnosti.

Kaj pa lahko rečemo glede slovenske države: Ali smo v njej vsi deležni enakega spoštovanja? V določenem delu že, v velikem pa, žal, ne, je bila ugotovitev dr. Jakliča. Pogled v nacionalno zgodovino kaže, kako so bile generacije tistih, ki so mislili drugače, ne le predmet neenakega spoštovanja, temveč so bili celo tarča poskusov popolne eliminacije. Posledice takega ravnanja so vidne tudi v osamosvojeni slovenski državi. Zdi se namreč, da je ta »izpuhtela« in se zaokroženo vrnila v roke tistih, ki ne vidijo potrebe po enakem spoštovanju vseh in enaki dostopnosti do dobrin skupnosti. Dejstvo je, da slovenska država vseh svojih državljanov ne obravnava z enakimi vatli: tako so denimo številne ustanove pravne države instrumentalizirane in se jih uporablja za zatiranje določenih skupin – kršitev pravice do poštenega sojenja na podlagi meril, ki so zunaj prava, je po Jakličevih besedah eklatanten primer take dvotirnosti, neenakega spoštovanja. Podobno velja z neenakimi možnostmi npr. za zasedanje mest v akademski in gospodarski sferi.

Jakličev poziv zbranim na Otočcu je bil zato jasen: »Stopite skupaj in terjajte to, zaradi česar je bila slovenska država ustanovljena – enako spoštovanje do vsakogar.«

Država ni Bog

O razmerju med vero in politiko (v širšem pomenu besede kot skrbi za skupno dobro), pri čemer je bil prav tako v osredju razmislek o državi, pa je govoril klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi on je v izhodišče predstavil zgodovinsko pogled na dramatično razmerje med religijo in politiko, ki ga lahko »ujamemo« v tri bistvene modele: prevlada religije nad politiko in javnim življenjem (ne le) v arhaičnih družbah; model tekmovanja in občasne/začasne simbioze; prevlada politike, ki religijo odrine na obrobje in s tem odpre vrata nevarnosti, da se sama dvigne na raven Boga in prevzame religiozne atribute.



Kako naj sodobni (slovenski) kristjan glede na politiko in državo v luči teh modelov? V bistvu se mora od njih odmakniti in pozornost usmeriti drugam. Razumeti mora socialno moč krščanstva, ki je pred politično močjo. Za Konstantinovega časa krščanstvo ni bilo umetno, iz politične preračunljivosti postavljeno na raven državne religije, temveč zaradi svoje socialne moči, ki je cesar ni mogel več ignorirati. Že prva stoletja krščanstva tako po Cestnikovih besedah kažejo, da je lahko krščanska vera socialno močna, tudi ko ni od države privilegirana, tudi jo je odrinjena ali celo preganjana. Do te socialne moči se država, kakšna koli že, ne more ne opredeliti, kar dokazuje tudi ateistični komunizem: čeprav krščanstva v javnosti (medijih) sploh ni bilo, obsedenost komunističnih oblasti preko njene tajne službe z njim ni bila nič manjša, prej narobe. Od tod lucidna (in z aplavzom nagrajena) Cestnikov misel: »Obsesija Udbe s Cerkvijo je zato bila le kot narobe obrnjeno državno odlikovanje Cerkvi za njene 'zasluge za narod'«.

Ta nevidna socialna moč pa je postala vir za vidne politične spremembe. P. Cestnik je kot primer navedel taizejsko gibanje, ki je v začetku 80. let prejšnjega stoletja iz ekumensko širokega Taizeja v zatohlo slovensko družbo prinašala »virus« drugačnosti, ki je pomembno nažiral totalitarizem in prispeval k njegovemu sesutju. Že te izkušnje pokažejo, da se moramo kristjani našega časa varovati pred obsesijo z državo. Kljub vsem dobrinam, ki jih prinaša, ji ne smemo pripisovati prevelike teže in jo s tem malikovati. Prva usluga, ki jo kristjani (ki smo od tega sveta in hkrati nismo od njega) lahko in moramo dati državi, je da rečemo: Država ni Bog in tako spodmikamo tla iracionalni mitizaciji države in politike.

Takšna drža pa ima tudi čisto aktualne posledice. Ta čas je v slovenskih razmerah povezana predvsem z dogajanjem pred referendumom, na katerem predvidoma decembra bomo odločali o uveljavitvi novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Istospolni aktivisti namreč želijo uporabiti državo za svoje parcialne interese, in sicer v duhu: Česar ne da Bog/narava, naj da država. »Z Marsa« je namreč videti, da dva homoseksualca ne moreta imeti otrok, to pa hočejo zdaj doseči s pomočjo politike. Tako smo se znašli v polju »strahotne iracionalnosti«, ko želijo nekateri državi vzpostaviti kot malika (lažiboga). Ko torej kristjani nastopamo proti temu zakonu (o njem je na Otočcu govorila Metka Zevnik, sovoditeljica koalicije Za otroke gre!, pobudnice referenduma), nastopamo proti temu, da bi država dobivala božje atribute in smo tako pravzaprav »zaščitniki razuma«.

Ali to pomeni, da Boga sploh ni v politiki? Je: v njenem etičnem jedru, v prizadevanju za solidarnost, spravo, svobodo, mir. To so atributi božjega kraljestva in hkrati atributi skupnega dobrega, ki je (bi moralo biti) v središču političnega dela v sodobni demokratični državi.

Tukaj smo!

Naslovni klic Otočca 2015 Tukaj smo! je bilo torej na podlagi toplo sprejetih nastopov osrednjih predavateljev mogoče razumeti v (vsaj) dvojnem smislu: kristjani smo tukaj, smo del slovenske družbe, zato od nosilcev oblasti in vseh državnih struktur upravičeno terjamo enako spoštovanje in enak dostop do dobrin skupnosti, kot bi morala biti uresničena za vsakogar; na drugi strani pa smo tukaj, da državni skupnosti služimo z najboljšim, kar imamo: z ustvarjanjem družbe solidarnosti, dosledno zavezanostjo racionalnemu dialogu in iskrenim prizadevanjem za spravo.



O letošnjem srečanju kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu, ki so se ga med drugimi udeležili novomeški ordinarij in predsednik Slovenske škofovske konferenci Andrej Glavan, direktorica novomeške občinske uprave Vida Čadonič Špelič, predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak in predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs, zaznamovala pa ga je zamenjava na čelu pobude Prebudimo Slovenijo (iz rok Jožeta Strgarja jo je prevzel prof. Jože Mlakar) tudi v tiskani izdaji Družine.


Novi in dosedanji voditelj pobude Prebudimo Slovenijo: Jože Mlakar in Jože Strgar

Fotografije: Bogomir Štefanič