Prvi dan v letu obhajamo svetovni dan miru in papeži od Pavla VI. ob tem dnevu tradicionalno objavljajo posebno poslanico. Letošnja, ki jo podpisuje papež Frančišek, je jubilejna 50., slovenski javnosti pa so jo danes predstavili ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, urednik zbirke Cerkveni dokumenti pri založbi Družina, kjer je poslanica izšla, dr. Rafko Valenčič, in namestnik vojaškega vikarja Milan Pregelj.



Nenasilje ni le taktična drža

Ker poslanico z naslovom Nenasilje: stil politike za mir podrobneje predstavljamo v novi številki Družine, le nekaj vsebinskih poudarkov, na katere je opozoril nadškof Zore. Papež želi z njo spodbuditi najširši krog ljudi, da o miru ne bi razmišljali kot o neki zunaj nas postavljeni resničnosti, temveč kot »o dobrini, ki jo gradi vsak izmed nas«. V tej luči je nenasilje, ki je središčni pojem poslanice, vzpostavljen kot nekaj, kar naj bi najprej postalo osebna drža, da bi se nato vzpostavilo tudi kot skupna drža, ki jo živimo v različnih skupnosti in ne nazadnje v svetovnem merilu.

Takšna drža je pravi odgovor na čas, v katerem živimo, čas »svetovne vojne po koščkih« in »razdrobljenega nasilja«, ki povzroča strahotno trpljenje: vojne, terorizem, kriminal, zlorabe ljudi, trgovino z ljudmi, uničevanje okolje … V takih razmerah se namreč nujno postavi vprašanje: Ali bomo na to nasilje odgovorili z nasiljem? »Naša človeška logika nam táko ravnanje dejansko ponuja kot rešitev, vendar če privolimo v to logiko, strmoglavimo v spiralo nasilnih dejanj, ki hranijo sama sebe, in nasilje postaja samo vedno bolj okrutno,« papeževo misel povzema ljubljanski nadškof.

Jezus ponuja drugačen zgled. Tudi on je živel v nasilnih časih, a jasno pokazal, kjer je pravi prostor spopada med nasiljem in mirom: v vsakem človeškem srcu. Nenasilje, ki je izbojevano na tem »bojnem polju«, pa za kristjana ni le nekakšna taktična drža, ampak resnična vsebina bivanja: »kristjan se nasilju ne umika, ampak se mu upre z dobrim«.

Poslanica torej izzveni v pozivu, naj se vsak človek osebno vpraša, kaj lahko prispeva k nenasilni drži najprej v lastnem življenje in kako lahko gradi kulturo nenasilja svojem okolju. To je izziv, ki je po besedah nadškofa Zoreta postavljen tudi pred novinarje, ki bi morali vsak stavek pretehtali v luči, »ali spodbuja k spoštovanju, razumevanju, sprejemanju, veselju drugega nad drugim, ali pa je morda v njem prikrito in lepo zamaskirano nasilje«.

50 poslanic – 50 izzivov

Kot že zapisano, je letošnja poslanica ob svetovnem dnevu miru 50. Prvo je objavil papež Pavel VI., njihove začetke pa moramo po besedah dr. Rafka Valenčiča iskati že prej: v dokumentih papeža Janeza XIII., ki se je med drugim soočal z izzivi t. i. kubanske krize, ki se je zdelo, da je svet na pragu tretje svetovne vojne, pa v dokumentih drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je v pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu posebno pozornost namenil perečim družbenim vprašanjem tedanjega časa (razumevanje človeka, družbe, pravega razvoja, družine, ekonomije, politike, okolja …). Že koncil je, sicer z drugimi besedami, govoril o t. i. strukturah greha, ki zlasti nemočne ljudi silijo v zlo, tudi v nasilje.

»Sprehod« po dosedanjih 50 poslanicah za svetovni dan miru sicer pokaže na pestro vsebinsko paleto. Omenimo le nekaj naslovov pri vsakem izmed papežev, ki so poslanice naslavljali ne le na kristjane, temveč na celotno svetovno javnost. Pavel VI.: Promocija človekovih pravic – pot do miru (1969), Sprava je vzgoja za mir (1970), Mir je uresničljiv (1973), NE nasilju, DA miru (1978); Janez Pavel II.: Resnica je moč miru (1980), Mir je Božji dar, zaupan ljudem (1982), Mir in mladi potujejo skupaj (1985), Razvoj in solidarnost – ključ do miru (1987), Žena – vzgojiteljica za mir (1995), Ni miru brez prave, ni sprave brez odpuščanja (2002); Benedikt XVI.: Temelj miru je resnica (2006), Z odpravljanjem revščine gradimo mir (2009), Blagor tistim, ki delajo za mir (2013). Letošnja poslanica je četrta, ki jo je napisal sedanji papež Frančišek; v prejšnjih je v ospredje postavil pojme, kot sta bratstvo in premagovanje brezbrižnosti.

Že ta kratek pregled pokaže, kaj vse je Cerkev skušala narediti v prizadevanju za mir; po besedah dr. Valenčiča pa seveda ne gre le za prizadevanja Cerkve, temveč je graditev miru naloga vsakega človeka. Nihče namreč ne more reči, da je pri tem vprašanju brez moči in vpliva; vsakdo se mora odločiti, ali bo s svojim ravnanjem širil razsežnosti zla ali dobrega. Spreminjanje lastnega življenja k dobremu pomeni tudi spreminjanje drugih in okolja okoli sebe.

Kamenček v mozaiku (spremenjenega?) družbenega nauka Cerkve

Kako pa na, če si dovolimo ta izraz, »pacifistično« naravnano poslanico gleda vojaški duhovnik? Milan Pregelj, namestnik vojaškega vikarja, poslanico vidi kot dragocen kamenček v mozaiku družbenega nauka Cerkve. Nenasilje, o katerem govori, je velik ideal, za katerega si je treba prizadevati, a se hkrati zavedati človeških slabosti in grešnosti, zaradi katerih je treba najti ustrezne odgovore na nasilje.

Tudi Milan Pregelj kot naslovnika poslanice vidi najprej vsakega človeka kot posameznika: iskren pogled vase in okoli sebe daje vedeti, da smo pogosto nasilno do sebe, soljudi, narave, Boga, in to nasilje ni le fizično, temveč velikokrat besedno, miselno, čustveno, politično; kaže se kot uveljavljanje svojega prav za vsako ceno, kar iz osebne prerašča v družbeno držo in tako v razmere, ki človeka silijo v nasilje. Vojaški kaplan je spregovoril tudi o razmerju med vero in nasilje. Izrazil je strinjanje s papežev, da nobena vera ni nasilna, a opozoril, da lahko to postane zaradi ljudi, zaradi ideologizacije, prikrajanja lastnim egoizmom. Za krščanstvo pa je dejal, da je edina vera, ki je v svojem najglobljem bistvu nenasilna.

Ali letošnja poslanica, ki nenasilje vzpostavlja kot ključni slog politike za mir, že nakazuje bistven premik v cerkvenem nauku, ki je do sedaj govoril o pravični vojni oziroma bolje o pravičnem miru? O tem več v prihodnji številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal

VIDEO: