Foto: Bernardka Rupnik



Braslovče, Slivnica, Sevnica, Celje, Rače, Maribor, Kranj: že v prvem tednu pouka so okužbe potrdili v več vrtcih, šolah in dveh gimnazijah. Razredi ostajajo doma in pouk nadaljujejo od doma v karanteni, prostore so razkužili.

Z možem imava dva šolarčka in enega vrtčevskega otroka. Pričakovati, da se otroci ne bodo družili med seboj, se igrali, si posojali barvic, prepevali in se prerivali med nogometom, bi bilo povsem neživljenjsko in si tega niti ne želim. Se pa zato zavedam, da je najbrž le vprašanje časa, kdaj bomo tudi mi ostali doma v samoizolaciji. Lahko zbolim tudi jaz ali kdo od mojih ali moževih sodelavcev. Kaj bomo naredili takrat? Vsaj dva tedna ne bom videla svojih otrok?

Koronajesen, ki se je že začela, prinaša popolno negotovost. Na trenutke se zdi, da smo koronavirusu prepuščeni na milost in nemilost. Pa vendar ni tako.

Poleg tega, da lahko kličemo pomoč od zgoraj in vsako jutro na poti v šolo goreče zmolimo k svetemu angelu, lahko zaupamo tudi našim zdravnikom. Vsak od nas pa ima odgovornost, da poskrbi za to, da ohranja večjo razdaljo, v javnosti nosi masko, si razkužuje roke in ostane doma, če je bolan. Pomagajte zaščititi zdravje naših družin! Ne nazadnje je to krščansko.
_ _ _

*Komentar je uvodnik iz nove Naše družine (37/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Avtorici komentarja lahko pišete na: mojca.purger@druzina.si.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

PRETEKLI KOMENTARJI:

- Župnija kot dom

- Kaj potrebujejo mladi?