V galeriji Družina smo v sredo, 4. marca 2015, predstavili knjigo Vsiljivka v družini – Ko se prikrade demenca. Avtorica Tanja Mlakar je v njej opisala resnično zgodbo svoje družine. Njena mati je namreč zbolela za alzheimerjevo boleznijo, česar člani družine niso takoj prepoznali. Imena v knjigi so spremenjena, avtorica je sebe preimenovala v Manco.


Težka preizkušnja, ki je zbližala družino, je zapisana v knjigi Vsiljivka v družini .

Ob prvih znakih bolezni je mati Cirila postala razdražljiva, hčerino pomoč je dojemala kot vdor v njeno zasebnost in kritiko slabo opravljenega dela, zato so bili prepiri med materjo in hčerjo pogosti. Zanimivo pa je, da se babica z vnukinjama ni nikoli prepirala. Zaradi njenega spremenjenega obnašanja se je hči nemalokrat počutila krivo, saj takrat še ni vedela, da so materina nenavadna dejanja le posledica bolezni in da je mati v resnici ni hotela namerno prizadeti. Ko je bila diagnoza potrjena in je to spoznala, je bilo zanjo nekakšno olajšanje, saj je vedela, da jo ima mati še vedno rada. Tudi oče, Cirilin mož, Ivan ni prepoznal bolezni, dokler ni Cirila v restavraciji dejala, da ne zna pojesti ribe.


Odlomke iz knjige je prebral Aljaž Slokar, pogovor z avtorico pa je vodila Manica Ferenc.

Bolezen je zaznamovala tri generacije: stare starše, Manco in njenega moža ter njuni hčerki. Vsi so morali svoje življenje prilagoditi novim okoliščinam, saj je mati Cirila potrebovala nenehno oskrbo ali pa samo roko, ki bi ji povedala, da ni sama. Tudi vnukinji sta morali priskočiti na pomoč, zaradi česar je bilo njuno otroštvo precej drugačno od otroštva njunih vrstnikov.

Pogosti glavoboli so Manco opozarjali, da je pod stresom. kar ni bilo dobro za njeno zdravje. Še posebej težko je bilo, ko je moral Ivan, na katerega se je Cirila najbolj zanašala, večkrat v bolnišnico in je bila skrb za mater na plečih Mančine družine. Pa vendar, je poudarila Tanja Mlakar, nikomur ni bilo odveč in pretežko pomagati njeni materi, saj so vsi svojo moč črpali iz ljubečega odnosa, ki ga je imela Cirila prej z njimi, in iz Boga, iz zakramentov. Verjeli so, da se dobro povrne z dobrim, ne da bi za to zahtevali povračilo.

Manca je bila precej obremenjena. Usklajevati je morala svoje družinsko življenje, službo in skrb za mater in se hkrati soočiti s pritiski okolice, ki je menila, da je mater najbolje dati v dom za ostarele. Poudarjali so, da bo razpadla njena družina, če se ji ne bo dovolj posvečala. Vendar je Tanja Mlakar vztrajala, da bo njena mama ostala v domači oskrbi, dokler bo to mogoče. Zaradi preobremenjenosti je tudi sama v hudih bolečinah pristala v bolnišnici, kar je bil znak, da mora mater preseliti v dom za ostarele. Vendar so jo redno obiskovali in še vedno skrbeli zanjo.

Knjiga je izšla že konec lanskega leta. Zaradi njenega velikega zanimanja pa pri založbi Družina že načrtujemo ponatis. Pričevanj o bolezni takrat Tanja Mlakar ni imela, je pa prebrala veliko literature o tej problematiki. Ob zgodnjem odkritju, ko je bolezen še v prvi fazi, je mogoče njeno napredovanje upočasniti, se je naučila avtorica. Zato upa, da bo njeno pričevanje pomagalo družinam, ki se morajo spopasti s to hudo preizkušnjo. Knjigo priporoča tudi društvo Spominčica - Slovensko združenje za pomoč pri demenci.


Pesmi You raise me up in Verjemi v ljubezen sta lepo zaokrožili sredin večer.

Fotografije: Tatjana Splichal

Video predstavitve: