Jože Pacek je dolgoletni župnik v Čatežu ob Savi. Je eden najbolj pišočih duhovnikov. Izdal je že več knjig, zdaj pa jim je pridružil še eno, z naslovom Hvala ti, Gospod. V njej je prikazal svoje življenje in duhovništvo.

Jože Pacek je letošnji zlatomašnik. Ob tej priložnosti je izdal knjigo Hvala ti, Gospod, v njej pa obširno opisal svojo družino, nato pa duhovništvo (izdal jo je v samozaložbi oz. Župnija Čatež ob Savi).

V uvodu je zapisal, da če bi starozaveznega očaka Abrahama danes vprašali, ali veruje v Boga, bi nam na kratko odgovoril: »Seveda. On je posegel v moje življenje. Nisem imel sina in dal mi ga je. Nisem imel svoje zemlje in dal mi jo je. Poklical me je in izpolnil svojo obljubo. Moja žena Sara je bila nerodovitna in postala je rodovitna!«

Jud bi nam na to vprašanje odgovoril: »Bili smo sužnji v Egiptu. Bog pa nas je izpeljal s svojo močno roko skozi Rdeče morje v svobodo.« Tako je Bog posegel v njihovo življenje.

Kako in zakaj se je odločil za duhovniški poklic?

K temu je dodal, da večkrat premišljuje, kako je Bog posegel v njegovo življenje. »Na to vprašanje sem pogosto iskal odgovor, saj sem že skoraj 50 let duhovnik. Ali je dejstvo, da sem postal duhovnik, stvar slučaja, ali je res Nekdo, ki je posegal v moje življenje in mi pomagal pri odločitvi?«

Knjigo je napisal zato, ker bi rad z njo bralcem podaril spoznanja o skrivnostnem božjem načrtu, ki ga ima Bog z vsakim človekom, in ga je imel tudi z njim.

Kako in zakaj se je odločil za duhovniški poklic? »Vem, da sem za to sam najmanj zaslužen. Nad menoj je bedela (in bedi) skrivnostna božja roka, ki je vodila moje življenje. Vse, kar sem prejel, je milost, je božji dar. Bog je uresničeval svoj načrt z menoj po plemenitih ljudeh in njihovih dejanjih.«

Po 50 letih duhovništva je želel nekatera spoznanja delil tudi s tistimi, s katerimi se srečuje, še posebej s svojimi farani. O nekaterih je že pripovedoval. Želi pa, da se ohranijo tudi v tej knjigi, ki jo zapušča svojim čateškim faranom, in vsem svojim znancem in prijateljem.

Rodil se je v izgnanstvu v Nemčiji

Svojo pripoved je začel tako:

»Rodil sem se v nenavadnih okoliščinah druge svetovne vojne, ki je zahtevala milijonske žrtve. Iz svojih domov so bili na silo iz­gnani celi narodi. Tudi naš slovenski narod je bil udeležen pri tej svetovni noriji. Ljudje so trpeli in umirali po taboriščih, da­leč od svojih domov.

Tudi naša družina je bila izgnana na sever Nemčije, v taborišče Rote Klippe, v mesto Lautenthal. V tem ta­borišču sem v aprilski noči prišel na svet, in to prav v času, ko je mesto zavzela zavezniška armada. Prav v Lautenthalu je naletela na odpor fanatične nemške mladine.

Ubit je bil ameriški general in hrib Brocken je doživel strašno maščevanje. Brokenske čarov­nice so dočakale svoj satanski ples. Padle so številne žrtve.

Moja mama je v tistih trenutkih v strahu čakala na porod. Ob njej je bila nemška medicinska sestra. Ker nista vedeli, ali bomo zaradi bombardiranja sploh dočakali jutra, me je nemška sestra, ki je bila evangeličanka, še tisto noč krstila.«

Jože Pacek, letošnji zlatomašnik

Noč smrti in noč rojstva

»Isto noč se je v taborišču Rittmarshausen, ki je bil oddaljen sto kilometrov od našega taborišča, odvijala druga drama. Kraj je bil že osvobojen. V taborišču si je zlasti mladina dala duška svojemu veselju. Z vozom so šli po pijačo.

Prišlo je do nesreče. Voz s sodi se je prevrnil in eden je poškodoval mojega očeta. Zdrobil mu je vse kosti. Njegov smrtni boj je trajal nekaj ur. Ob osmih zvečer je umrl, tri ure pred mojim rojstvom. V smrtnem boju je klical ime moje mame, saj je vedel, da pričakuje njego­vega otroka, mene.

To je bila noč smrti in noč rojstva. Zame pa je bila največja uganka mojega življenja. Obremenjevala me je do mašniškega posvečenja. Takrat sem dobil tudi na to vpraša­nje zadovoljiv odgovor.«

Prestra­šenim izgnancem sta se nasmehnili svoboda in upanje

»Bombardiranje in streljanje je utihnilo. Vojska se je uma­knila. V našem taborišču je nastalo neizmerno veselje. Prestra­šenim izgnancem sta se nasmehnili svoboda in upanje, da se kmalu vrnejo v domovino. Ljudje so se popolnoma predali vese­lemu rajanju.

Na železniški postaji so odkrili cisterno z gorilnim špiritom. V prepričanju, da je žganje, so ga začeli piti. Kmalu je sledila strašna posledica. Taboriščniki so umirali v strašnih bolečinah, saj jim je špirit izžgal drobovje.

Na grobovih 35 ta­boriščnikov na pokopališču mesta Lautenthala še danes stojijo križi, ki spominjajo na to tragedijo. Videl sem jih na lastne oči, ko sem po dolgih letih obiskal svoj rojstni kraj.«

Nekaj dni pred vrnitvijo v domovino je umrlo srce družine

»Naša Packova družina je doživela tedaj še eno težko preizkušnjo, ki nas je zaznamovala za vse življenje. Nekaj dni pred vrnitvijo v domovino je umrlo srce družine. Kot mlada žena in mati je umrla moja stara mama Rezka.

Prala je posodo. Cin se ji je zataknil v prst. Posledica je bila zastrupitev. Roka ji je pomodrela. Dali so ji napačno injekcijo. Tako so povzročili njeno nenadno smrt.


Župnijska cerkev sv. Jurija v Čatežu ob Savi

Stara mama je bila zadnja od taboriščnikov v Lautenthalu, ki je bila tik pred vrnitvijo v domovino pokopana v tujo zemljo. Njeni mladoletni otroci so ji v grob vsuli prgišče slovenske zemlje. Vzela jo je na dan izgnanstva z domačega vrta ter jo ves čas čuvala kot največjo svetinjo.

Bila je s srcem kmetica. Neizmerno je ljubila slovensko zemljo. Pokopana je bila na kresni dan, na god sv. Janeza Krstnika.«

Pravi čudež je bil, da sem preživel

»Taboriščniki smo potovali v Slovenijo mesec dni. Železnice so bile uničene, mostovi podrti. Transport je organizirala zavezniška vojska, ki nam je na pot dala najbolj nujno hrano. Nastanjeni smo bili v tovornih vagonih.

Angleški vojak pa je moji mami, ko jo je videl z dojenčkom, dodelil potniški vagon. Še prej me je razigran vozil v vozičku, ki ga je mami podarila noseča žena. Ta je umrla zaradi zaužitja špirita prav na moj rojstni dan.

Moja mama me je v času potovanja hranila z mlekom v prahu. Pogrela ga je na prižgani sveči. To mleko je bila moja edina hrana.

Pravi čudež je bil, da sem preživel. Dojenčki, za katere je vrnitev organizirala ruska armada, so vsi umrli.«

Doma sta nas čakali požgana vas in domačija

»Z vrnitvijo v domovino se žalost ni končala. Doma sta nas čakali požgana vas in domačija. Ostala je samo prazna hiša brez oken in opreme. Slama na podu je bila nekaj časa naša edina postelja. Prav tako ni bilo hrane. Njive so bile neobdelane.

Stari oče je moral potrkati na vrata dobrih ljudi. Prosil jih je za moko in krompir. Usmilila se me je dobra sorodnica iz sosednje vasi, Pirčeva teta Francka. Vsak dan mi je podarila pol litra mleka. Mama me zaradi jetike, za katero je zbolela v taborišču, ni smela dojiti.

Kljub vsem težavam je bila božja volja, da sem preživel. Za dar življenja sem hvaležen Bogu in seveda tudi mami, ki me je v tistih najbolj neprijaznih časih rodila, čeprav so ji dru­ge žene svetovale, naj naredi splav.«