Da so Družinine tiskane izdaje v preteklosti dosegle in tudi danes dosegajo zelo pester krog ljudi, je znano. Že od nekdaj je bila tako Družina redno čtivo tudi tajne politične policije, ki je še pred objavo želela vedeti, katere (in)formativne prispevke bo objavil osrednji tednik strogo nadzorovane Cerkve na Slovenskem.

Danes so razlogi za branje v teh istih krogih morda nekoliko drugačni, a dejstvo je, da interes za Družino pri njih ni usahnil. Svojevrsten dokaz tega je nova knjiga dr. Zdenka Roterja, nekdanjega sodelavca tajne politične policije, zadolženega za »kler«, nato vplivnega religiologa, ki je »vzgoji« številne slovenske sociologe religije, znane po svoji averziji do katolištva, svetovalca prvega predsednika samostojne Slovenije, ki je na ta položaj prišel z vrha Zveze komunistov …


Foto: Tatjana Splichal

Nad kom je Roter najbolj razočaran

Po razvpiti prvi avtobiografski knjigi Padle maske, v katerih se je Roter razodel kot eden ključnih »stricev iz ozadja«, je nedavno na knjižni trg prišla knjiga Pravi obraz, ki nadaljuje (ne)iskreno razgrinjanje lastne osebne zgodbe, v katero pa seveda vplete številna konkretna imena – tudi tistih ljudi, ki so se kritično izrazili o Roterjevi prvi knjigi. Kot beremo v prvih predstavitvah Pravega obraza, se je Roter v tem okviru obregnil tudi ob Družinino mesečno prilogo Slovenski čas, v kateri je publicistka Alenka Puhar objavila kritično presojo Padlih mask.

Na Roterjevo pisanje je denimo opozoril novinar Ivan Puc z zapisom v Reporterju: »Zdenko Roter na začetku /Pravega obraza/ odgovori tudi na nekaj kritik Padlih mask. Najbolj ga je razočarala 'znana kulturna delavka' Alenka Puhar, ki je v 80. številki Slovenskega časa (ne Časa, kot piše Roter) objavila prispevek 'Strogo nadzorovana notranja svoboda.' Očita ji, da je z enim zamahom leve roke razvrednotila, ožigosala, osramotila avtorja in delo. Slutil je, da bo od nekod padlo po njem, a ne, da bo to delo opravila Puharjeva, o kateri je imel ne glede na nazorske razlike dobro mnenje. V Roterjevem povzetku: knjiga je dokaz, da Udba tudi na ta način varuje skrite korenine nekdanjega režima, ki se je delno ohranil v današnji čas in ima nedvomen vpliv. Avtor naj bi bil del skritega micelija, ki živi svoje življenje in poskuša s svojo knjigo ovirati razvoj družboslovja in humanistike. S službo Udbe naj bi ohranil stike prek kolegov, ki naj bi ga seznanjali s preiskavami, podtalnimi prizadevanji, podatki … /…/ Roter odkrito namiguje, da je Puharjeva 'morda … živela pod vtisom članka I. Puca v Reporterju'.

Ugotovitev Alenka Puhar je resnična

Da Roter neupravičeno graja Alenko Puhar, ugotavlja tudi raziskovalec Igor Omerza, ki med drugim zapiše:

»V uvodu Pravega obraza Zdenko Roter obračunava s svojimi kritiki. Predvsem je razočaran nad Alenko Puhar, ki ji med drugim očita tudi to, da mu ona očita, da je z Udbo 'ohranil stike prek kolegov, ki naj bi ga seznanjali s preiskavami, podtalnimi prizadevanji, podatki.' Hm, zakaj bi ji to Zdenko Roter očital, če pa je ta Alenkina ugotovitev resnična?! Namreč v arhivu Slovenije sem našel dva udbovska dokumenta, bog si ga vedi, koliko jih je še bilo podobnih v tisti grmadi skurjenih in v papirno kašo predelanih udbovskih papirjev, kjer jasno in glasno piše: 'V prilogi vam pošiljamo informacijo o dejavnosti klera v letu 1967. Prosimo, da nam jih po uporabi vrnete.' Datum dokumenta je 17. maj 1967, in naslovnik je 'Predavatelj visoke šole za politične vede', tovariš 'Zdenko Roter'. V zgornjem kotu je še opozorilo 'Strogo zaupno' in podpisan je pošiljatelj, pomočnik republiškega sekretarja za notranje zadeve (beri načelnik Udbe) Silvo Gorenc! Iz tega dokumenta še izvemo, da je v prilogi 23 strani, priloga sicer ni priložena, in nekdo je zraven števila strani še pripisal ime udbovca Marjana Pozniča.

Skorajda identičen dokument je bil na naslov Zdenka Roterja poslan še 3. oktobra 1967. Moram priznati, da ne vem, ali so Roterju udbovsko analizo klera poslali dvakrat ali gre za dve različni verziji. No, to ni niti tako važno, saj je s tem/tema dokumentom/a nedvoumno dokumentirano, da je Zdenko Roter pri svojem pedagoškem delu uporabljal tudi tajne udbovske pisarije.

Lahko bi samo zamahnili z roko in dejali pa kaj, so mu pač nekdanji tajni kolegi malce pomagali pri profesuri. Toda stvar ni tako preprosta, kajti take zbirne informacije so udbovski analitiki ustvarili iz pregledovanja tisočev strani udbovskih operativnih dokumentov, jaz jih imenujem terenski dokumenti. In v teh 'terencih' mrgoli podatkov, ki so bili pridobljeni z zalezovanji, zasliševanji, grožnjami, izsiljevanji, s pomočjo ovaduhov, z mikrofoni v stenah, telefonih, tajnim pregledovanjem pošte in podobnimi eksotičnimi metodami in sredstvi Udbe.

Gre za neizbrisen madež na Roterjevi akademski karieri in lepo bi bilo, da bi javno razložil, kaj je s takim udbovskim gradivom (ali morda gradivi) na fakulteti FSPN počenjal. Še lepše pa bi bilo, da bi Roterjev Zdenko take in podobne dokumente, če jih ni vrnil Udbi ali če jih je morda prekopiral, prinesel v Arhiv Slovenije in vsaj malce zapolnil veliko praznino, ki je v udbovski dokumentacija nastala z njenim množičnim uničevanjem marca, aprila in maja 2017 in ki jo je nekaznovano zapovedal velik Kučanov zaupnik in hkrati veliki šef slovenske Udbe I. E. (če uporabim priljubljeno Roterjevo metodo zakrivanja imen in priimkov).«

Knjiga, polna nizkih udarcev

Kaj je torej tako zmotilo dr. Zdenka Roterja? Vabljeni k vnovičnemu branju prispevka Strogo nadzorovana notranja svoboda, v katerem Alenka Puhar med drugim ugotavlja: »Zakaj tako mirno prenašamo, da se tiste redke ljudi, ki raziskujejo nezaslišana dejanja Udbe, kar naprej toži in preganja in razglaša za nemoralne, nesposobne negativce? Medtem ko lastniki velikanskega poznavanja vseh mogočih podrobnosti, verjetno tudi lastniki obsežnih dokumentarnih virov, razpolagajo s tem, uporabljajo in jih občasno servirajo … Roterjeva knjiga je polna takih nizkih udarcev. To napeljuje na misel, da je bila Udba fenomenalna tovarna govoric in klevet; nizki udarci, ki so prihajali od tam, so imeli izjemno, pogosto pogubno moč. In jo še imajo …?«