Ob izidu knjige Etika komunikacije smo se v četrtek, 5. maja, v Galeriji Družina o komunikaciji, načelih kakovostnega medsebojnega dialoga in novinarski etiki pogovarjali s filozofom, rednim profesorjem moralne filozofije na univerzi v Pisi inavtorjem omenjene knjige Adrianom Fabrisom. Pogovor je vodila novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko. Poleg avtorja knjige je v pogovoru sodeloval pisec spremne besede Dean Komel.

Kako vplivamo na druge s komunikacijo?

»Dobra komunikacija je vedno tvegana,« je zapisal Adriano Fabris v začetku knjige, ki jo je namenil vsem, ne le izbrancem, saj vsi stopa v odnos in komuniciramo. A ne vsi dobro komuniciramo, je opozoril med pogovorom. Zato se moramo vprašati, kakšna je naša komunikacija: dobra ali slaba in kaj z njo povzročamo. Še posebej se morajo o tem spraševati tisti, ki se s komunikacijo ukvarjajo poklicno, saj imajo večjo odgovornost, ker vplivajo na nas: novinarji, oglaševalci, javni organi, politiki … Za vse velja etika komunikacije, da znamo njihovo komunikacijo presoditi, jo prepoznamo, razumemo in jo lahko kritiziramo.



Diskomunikacija v Sloveniji

Dean Komel je etiko komunikacije predstavil v slovenskem prostoru. Po njegovem mnenju se v Sloveniji srečujemo z diskomunikacijo. V ospredju je tudi diskvalifikacija sogovornika namesto njegova kvalifikacija. To onemogoča napredovanje družbe v smislu pridobivanja medčloveškosti. ob knjigi je spoznal, da je v komunikaciji sami nekaj, kar neposredno vodi k etiki. »Že to, da hočemo z nekom govoriti, je etično dejanje,« je dejal Komel. Etika torej izhaja iz komunikacije, za katero imamo v slovenščini izraz občevanje (iz besede obče 'skupno'), a se ne uveljavi, zato je v prevodu ni uporabil. Etiak komunikacije je prva knjiga z ožjega humanističnega vidika na to temo, in ne s sociološkega.

Informiranje in komunikacija nista isto

Knjigo je iz italijanščine prevedel dr. Jurij Verč. Ob tem je pregledal, kako se je o komunikaciji pisalo v slovenščini in ugotovil isto, kar poudarja tudi Fabris: komunikacija je razumljena kot prenašanje informacij brez nobene presoje. Fabris ločuje informiranje (t. j. posredovanje informacij) in komunikacijo, ki je bistveno več. Delimo skupen prostor, sodelujemo, ustvarjamo prostor z besedami. To počnemo tudi na družbenih omrežjih.

»Temeljenja odgovornost dobre komunikacije je izrekanje resnice,« trdi Fabris. Vsi govorijo o njej, a drugače. Mediji nanjo pogledajo vsak s svojega vidika. Pri informiranju je resnica tisto, kar je koristno sporočevalcu. Pri tem ni objektivnosti, temveč interes. V komunikaciji soustvarjamo, zato je resnica objektivna, kar skupaj določimo in smo soodgovorni za skupno mnenje. Novinar mora povedati resnico, a je verjetno ne more doreči do konca, ker je pogojen s svojim lastnim mnenjem, zato mogoče ne more biti objektiven.

Poplava informacij

Dober novinar poda svojo resnico in opomni, da je to njegovo mnenje, saj se resnica izmika. Slabi pa pomeša svoje mnenje z dejanskim videnim, ne da bi razlikoval. Iz tega nastane ideologija.

Dean Komel je kritiziral razmere v katerih novinarji delujejo. Zdaj sami ne pišejo komentarjev, temveč pokličejo strokovnjake. Poudaril je pomembnost tudi subjektivnega poročanja. Včasih do vseh objektivnih podatkov novinar ne more priti. Če pa poda svoje mnenje, to označijo za moraliziranje.

Predozirani smo z informacijami. Moramo jih znati ločevati, pravi Fabris. Prejemnikom se ob količini zdi vse enako, nepomembno. Mediji hkrati poročajo o grozotah in zabavi, postanemo brezčutni. Grozote nam postanejo normalne, trpljenje ne pride do nas, saj smo navajeni. Podobe ne morejo izraziti, kako hudo je, kar se je zgodilo. Tehnologija nam daje več možnosti za pretok informacij, a na spletu ni hierarhije po pomembnosti. Hrkati smo vsi novinarji, naredimo fotografijo in jo pošljemo medijev. A vsi ne znamo biti novinarji. Tako tudi povečujemo predoziranje informacij. Lahko storimo dvoje: ne beremo novi ali si postavimo lestvico, kaj nas zanima.

Foto: Tatjana Splichal

VIDEO PREDSTAVITVE: