Začetek septembra leta Gospodovega 2009: državni zbor ima med drugim na dnevnem redu predlog resolucije o podpori resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je bila z aklamacijsko večino evroposlancev (skupaj s slovenskimi) sprejeta pet mesecev poprej, 2. aprila 2009. Razplet zgodbe je večini bralcev najbrž znan: levičarska večina, ki je tedaj (kot danes) obvladovala slovenski hram demokracije, se je bila z resolucijo (ta je z enakimi in dokaj jasnimi merili obsodilno ovrednotila vse totalitarne in avtoritarne režime, s komunizmom vred, ter se odločno postavila na stran njihovih žrtev in iskanja resnice o preteklosti) pripravljena zgolj seznaniti, in sicer v samopašnem prepričanju, da je imela slovenska različica povojnega totalitarizma v glavnem lep »človeški obraz«, zato ni nobene potrebe, da bi za domače razčiščevanje s preteklostjo evrop...