Pred dnevi se je Slovenija poslovila od velikega Slovenca in Evropejca Slavka Avsenika. Pogreb je spominjal na pripovedi o veličastnem slovesu Simona Gregorčiča. Narod ga je še v času življenja prepoznal kot svojega človeka in se mu zahvalil. Avsenikov pogreb je spremljalo preko televizije okoli 400.000 ljudi.

Spominjam se ideološke sivine mladosti, ko smo se spraševali, ali bomo Slovenci kot narod ostali ali se bomo kulturno jugoslavizirali. V delu g. Slavka Avsenika nisem prepoznaval samo slovenske ljudske kulture, ki je v mnogih značilnostih del kulture alpskega loka, ampak voljo po izražanju slovenske navzočnosti v okviru civilizacije, ki smo ji, ne glede na razlike, stoletja pripadali. To sem še bolj čutil ob nekdanjih skupnih jugoslovanskih silvestrskih programih, ko so vrhunski beograjski glasbeniki zaigrali Avsenikovo skladbo, da bi zadovoljili tudi slovenske gledalce. Vse je bilo dobro, manjkala je Avsenikova sol.

Rad imam glasbo, ločim dobro in slabo, po...