Včerajšnji dan apostolskega obiska v Mehiki je papež Frančišek sklenil z romanjem k Devici Mariji iz Guadalupeja. V Marijini baziliki na hribu Tepeyac v mehiški prestolnici je daroval sveto mašo, v nagovoru pa je razložil evangeljski odlomek, ki opisuje, kako je Marija obiskala sorodnico Elizabeto.



Srečanje z angelom Marije ni ustavilo. Ni se počutila privilegirano ali dolžno ločiti se od življenja svojih domačih, ampak je, ravno nasprotno, v njej spodbudilo držo, po kateri se bomo Marije vedno spominjali: Marija je žena predanosti Bogu in obenem predanosti svojim bratom. Papež je spomnil, kako je Marija obiskala tudi prebivalce te srednjeameriške dežele, ko se je prikazala Indijancu sv. Juanu Diegu. Kot se je gibala po poteh Judeje in Galileje, je prispela tudi na Tepeyac. Kot je med nosečnostjo spremljala Elizabeto, je spremljala in spremlja tudi »nosečnost« blagoslovljene mehiške zemlje. In kot se je pokazala malemu Juanitu, se še vedno kaže tudi vsem nam, predvsem tistim, ki tako kot on čutijo, da »niso vredni nič«. Papež je poudaril, da ta posebna, prednostna izbira ni bila proti nikomur, temveč v prid vseh. Mali Indijanec Juan je postal »glasnik, povsem vreden zaupanja«.

Ob tisti zori decembra 1531 se je zgodil prvi čudež, ko je Bog prebudil upanje svojega sina Juana in celotnega naroda. Prebudil je in prebuja upanje najmanjših, trpečih, beguncev in odrinjenih na rob, vseh tistih, ki čutijo, da nimajo spodobnega mesta v teh deželah. Približal se je in se približuje trpečemu, toda odpornemu srcu mnogih mater, očetov, starih staršev, ki so videli oditi svoje otroke, ki so jih videli izgubljene ali celo razparane zaradi kriminala. Juanito, ki je ob tisti zori izkusil, kaj je upanje in kaj je Božje usmiljenje, je bil izbran, da bi nadzoroval, skrbel, varoval in spodbujal gradnjo Marijinega svetišča. Večkrat je Devici dejal, da ni primeren človek za to in da naj izbere nekoga drugega. A Marija mu je z odločnostjo, ki se rodi iz usmiljenega srca Očeta, odvrnila, da ne in da bo njen glasnik on.

Tako je prišla na dan jasna podoba ljubezni in pravičnosti. V izgradnji drugega svetišča, svetišča življenja, svetišča naših skupnosti, družb in kultur, nihče ne more ostati zunaj, saj smo za gradnjo potrebni vsi. »Božje svetišče je življenje Njegovih otrok, vseh in v vseh pogojih, še posebej mladih brez prihodnosti, izpostavljenih neštetim bolečim in tveganim položajem, in ostarelih brez priznanja, pozabljenih na mnogih koncih. Božje svetišče so naše družine, ki potrebujejo le malo, kar je nujno, da se oblikujejo in vzdržujejo. Božje svetišče je obličje mnogih, ki jih srečujemo na naši poti …«



Papež je nato pojasnil, da se v svetišču Guadalupske Marije lahko enako zgodi kateremu koli verniku - ko izhajajoč iz svojih bolečin, strahov, bridkosti in žalosti opazuje Mater, jo lahko vpraša: »Kaj lahko dam jaz, ki nisem izobražen?«

Mati pa vsem svojim zemeljskim otrokom ponavlja: »Kaj je, moj otrok, najmanjši od vseh? Kaj žalosti tvoje srce? Kaj nisem tukaj jaz, ki imam čast biti tvoja mati?« Marija nam pravi, da ima »čast« biti naša mati, kar nam daje gotovost, da solze trpečih niso jalove. So tiha molitev, ki se dviguje v nebo in vedno najde svoj prostor pod Marijinim plaščem, v njej in z njo pa Bog postane brat in sopotnik, z nami nosi križe, da nas naše bolečine ne bi potolkle.

Guadalupska Devica nam tudi danes pravi, naj bomo njeni glasniki, njeni poslanci, da bi gradili mnoga nova svetišča, spremljali mnoga življenja in posušili mnoge solze. »Bodi moj glasnik – nam pravi – tako, da daješ jesti lačnim, piti žejnim, daješ mesto revežem, da oblačiš golega in obiščeš bolnega. Priskoči na pomoč jetnikom, odpusti tistemu, ki te je prizadel, potolaži žalostnega, bodi potrpežljiv z drugimi in, predvsem, prosi in moli našega Boga. Kaj nisem tvoja mati? Nisem tukaj? – nam še pravi Marija. Pojdi gradit moje svetišče, pomagaj mi poživiti življenje mojih otrok, tvojih bratov.«

Ob koncu obreda je papež Devico Marijo iz Guadalupeja, zavetnico ameriške celine, tudi kronal.

Vir: Radio Vatikan
Foto: VR / CTV / AFP