Prvi zapisan čudež se je na Brezjah zgodil 22. septembra 1863, ko je čudežno ozdravela Mica Tavčar iz Begunj, za njo je na Brezjah čudežno ozdravelo še kar nekaj bolnikov. Med njimi leta 1938 tudi še živeča Tončka Krajnik, redovnica v redu sester usmiljenk, in o njeni zgodbi je režiser David Sipoš posnel polurni dokumentarno igrani film.

Polurni film režiserja Davida Sipoša so v dvorani krajevne skupnosti predvajali dvakrat, saj so ob prvi projekciji mnogi ostali pred vrati (foto: Tatjana Splichal)

O čudežnem ozdravljenju Krajnikove deklice iz Godešiča pri Škofji Loki smo v Družini pisali že pred dobrimi 15 leti, ko sta se s. Tončka in njena sestra Rezka, tudi redovnica, vrnili iz Argentine, kamor sta prek Koroške kot begunki odšli po drugi svetovni vojni. V Argentini sta vstopili v samostan, s. Tončka je doštudirala in delala na pomembnih položajih v različnih argentinskih šolskih zavodih, po prihodu v domovino, sredi devetdesetih letih, pa v Šentjakobu ob Savi poučuje verouk in vodi duhovne vaje.

Filmska zgodba, ki jo je režiser Sipoš snemal od junija 2012 do marca 2013, se začne s sedanjostjo, s pripovedovanjem s. Tončke o življenju in delu v Argentini ter izkušnjah in znanju, ki jih je prinesla leta 1995 s seboj, ko se je vrnila v domovino. Od sedanjega utripa se zgodba pomika nazaj, do vojnih časov in trpljenja Krajnikove družine, spominov s. Tončke in rezke na starše in brate, vrhunec pa film doseže z igranim prizorom v brezjanski cerkvi, ko mlada družina prinese k Mariji bolnega otroka in ta ob povzdigovanju ozdravi. Film je prepleten s »katehetsko uro« s. Tončke, ko skupini radovednih otrok pripoveduje spomine na svojo bolezen in ozdravljenje.

Napadel jo je pes, strah ji je prinesel hude posledice

Stara je bila sedem let, ko je raznašala po vasi časopis Bogoljub. Napadel jo je vaški pes, ki se je strgal z verige. Tončka se je ustrašila in posledice so bile hude: tresla se je, ves čas panično jokala, ponoči se je zbujala. Mati je čez nekaj dni poklicala zdravnika, ta pa ji je dal zdravilo, ki je Tončki sicer odgnalo panični strah, posledice pa so bile fizične in iz dneva v dan hujše: ob uri, ko jo je napadel pes, je dobivala napade, vsak je trajal šest ur in ob vsakem napadu je bila bolj hroma: zaradi zamaknjenih ust ni mogla jesti, oglušela je, ni mogla več hoditi, ne premikati rok … »Dober mesec sem bila v bolnišnici, tam sem spoznala sestre usmiljenke!« pove v filmu s. Tončka. Spomni se zdravnika, ki je rekel očetu: »Jaz sem ateist, a povem vam, da se take bolezni zdravijo samo v Lurdu in Fatimi!« Pri Krajnikovih doma so imeli podobo brezjanske Marije in Tončka je vedno z enim prstkom, ki ga je še lahko premikala, kazala nanjo. Tudi v času, ko je poslušala, kako se domači pogovarjajo, da bi romali v Lurd … 13. novembra 1938 so najeli avto in šoferja, ki jih je odpeljal na Brezje. Drobceno hromo sedemletno deklico so zavito v deko položili »kot kupček«, kot se v filmu izrazi s. Tončka, na stopnice v baziliki. Med povzdigovanjem – maševal je p. Otmar – deklica reče mami: »Poglej, mami, jaz imam pa rokco. Poglej, migam, moja rokca je zdrava.« Mama, verna in polna zaupanja v marijo, reče otroku: »Pa še gor vstani!« In deklica je vstala in se začela zahvaljevati Mariji. Cerkev je bila nabito polna, vsi so videli, kako so starši prinesli k oltarju bolnega otroka in bili so priče čudežu ozdravitve.

»Kadar se taki čudeži godijo, pridejo hudi časi!«

P. Otmar je po maši dejal, da na Brezjah še niso bili priče takšni ozdravitvi in dodal stavek, s katerim se film približa koncu: »Kadar se taki čudeži godijo, pridejo hudi časi!« res so prišli, a ne takoj. Tistega dneva se Tončka še kako dobro spominja. Šli so v gostilno in lahko je jedla palačinke. Spomni se tudi, da je v gostilni k njej prišla moderno oblečena gospa in staršem povedala, da se je tisti dan na Brezjah zgodil še en čudež: ko je njen mož videl ozdravitev deklice, je šel po več desetletjih k spovedi. Ko so se pripeljali v Godešič, je Tončko čakal brat Ivan in jo s kolesom vozil po vasi ter vpil: »naša Tončka je ozdravela!« Vsi so že vedeli, da sem ozdravela, ne vem, kako je v tistih časih novica tako hitro potovala. V naslednjih dneh je prihajalo veliko ljudi, ki jo je hotelo videti. Prišli so tudi trije gospodje, lepo oblečeni. Hoteli so z njo govoriti na samem. Obljubljali so ji šolanje, veliko denarja in da bo postala slavna. »«kaj pa naj naredim, da to dobim?« jih je vprašala. »Govoriti moraš, da nikoli nisi bila bolna, da še nikoli nisi bila na Brezjah.« Sedemletnica se je uprla in zbežala od njih. S. Tončka Krajnik je še danes, pri svojih 83 letih, živahna, zgovorna, ustvarjalna in duhovita, predvsem pa verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti pri Bogu izprosila zdravja.

Ljudje se čudeža še spomnijo

»Kak je lepo!« je po koncu filma potiho zavzdihnila s. Tončka, naglas pa je povedala, da to, kar se ji je zgodilo, ni njena zasluga, ampak molitev in prošnja njenih staršev. Ni želela, da bi se o njej posnel film, a p. Leopold Grčar ji je »prefrigano«, kot se je izrazila, dejal, da če ima rada Marijo, bo sodelovala. »Zdaj je narejeno. Molite zame, tako grešen človek sem. Film je lep, je resničen, zdaj pa lahko umrem,« je pristavila.

Da je bilo resničen čudež zahtevno prenesti v filmsko zgodbo, je dejal režiser Sipoš: »Kako povedati zgodbo, ki se je zgodila leta 1938, da bo zanimiva za sodobnega gledalca.« Aa da je imel do čudežev in božjih posredovanj na zemlji odnos že iz domače družine, je povedal, saj so veliko romali po milostnih krajih. Ko se je seznanil s sestro Tončko, je odkril, da je njena zgodba še vedno živa, saj je še danes aktivna sestra, učiteljica in vzgojiteljica. »Vedel sem, da snemamo portret sestre, ki se je je Bog v otroštvu tako zelo dotaknil, da je sadove čudeža nosila in živela vse svoje življenje.«

Po projekciji filma – polurni film so v dvorani krajevne skupnosti, ki sprejme okoli tristo ljudi, morali predvajati dvakrat, saj so ob prvi projekciji mnogi ostali zunaj – je gvardijan p. Robert Bahčič navedel besede nadškofa Šuštarja, ki jih je zapisal ob prvem obisku Brezij: »Marija je pomagala, Marija bo pomagala, Marija vedno pomaga« in dejal, da je tudi to Marijin čudež, »da imamo med seboj s. Tončko.« V pogovoru s s. Tončko in njeno sestro s. Rezko, ki sta si film ganjeni ogledali, se je oglasila gospa, ki je bila tisto nedeljo, 13. novembra 1938 s starši v brezjanski baziliki in se čudeža dobro spominja. Oglasil se je tudi Anton Tomažič, ki mu je o čudežu večkrat pripovedovala mama, tudi ona je bila na Brezjah.

Film sta si ogledali tudi sestri Krajnik: Tončka in Rezka (foto: Tatjana Splichal)

Gvardijan p. Robert Bahčič je po projekciji nagovoril polno dvorano in dejal, da je čudež, da je s. Tončka še med nami (foto: Tatjana Splichal)

Duhovita s. Tončka je nasmejala polno dvorano tudi po projekciji filma (foto: Tatjana Splichal)

s. Tončka in režiser David Sipoš (foto: Tatjana Splichal)