Nekaj gnilega se plazi po Evropi. Politično ravnotežje zmernih političnih strank se postopno podira. Na vseh koncih in krajih stare celine vijejo na plan politični ekstremi, bodisi levega bodisi desnega tipa. Na vzhodnih mejah jih z odprtimi rokami pričakuje novodobni putinovski režim. Časi so torej vse prej kot najboljši. Slovenija pri tem ni nikakršna izjema.

Povabljen sem bil, da nekaj napišem o zadevi Patria in o njenem pravosodnem ne-epilogu. A o Patrii ne pišem več. O njej sem na več kot sto straneh v zadnjih štirih letih povedal vse, kar se je povedati dalo. Vsem tistim stavkom je slednjič, po dolgem odlašanju in še hujših ustavnopravnih mukah, pritrdilo tudi ustavno sodišče. A, vsaj zaenkrat, spremenilo se ni nič. Najbrž se tudi ne bo.

Za to smo si seveda krivi sami. Pretežni, pravzaprav večinski del slovenske javnosti je še kako navdušen nad statusom quo. Nad vsakdanom, v katerem se nič ne zgodi, nič se ne spreminja, za nič ni treba prevzemati odgov...