Slovenija je 1. maja 2004 postala polnopravna članica Evropske zveze. Ali se še spomnite, s kakšnimi pričakovanji ste se zbudili tisto jutro pred 15 leti?

Bil sem vsekakor zelo vesel in srečen. Malo pred tem dnevom, ko je v EU uradno vstopilo deset novih držav, smo imeli tudi veliko evropsko romanje k sv. Jakobu v Kompostelo. Res lep dogodek … Predvsem smo želeli, da bi nam EU pomagala, da bi malo hitreje prebrodili obdobje prehoda od komunistične do normalne evropske demokratične miselnosti. Predvsem to sem si obetal tudi tisto jutro, po katerem me sprašujete. Živel sem pod vtisom znanega reka, da lahko politični sistem spremenimo v treh mesecih, gospodarskega v treh letih, mentaliteto, miselnost ljudi pa šele v treh generacijah. Upal sem, da nam bo članstvo v EU pomagalo, da nam ne bi bilo treba čakati treh generacij …

Ali se je upanje uresničilo?

Bojim se, da bodo potrebne tri krat tri generacije …

So pa od tedaj minili trije mandati Evropskega parlamenta in v Sloveniji smo na pragu četrtih evropskih volitev. Referenduma o vstopu v EU se je leta 2003 udeležilo 60 odstotkov volilnih upravičencev, med njimi jih je 90 odstotkov glasovalo za vstop v povezavo. Vse dosedanje volitve v Evropski parlament pa so, gledano čez palec, na volišča pripeljale okoli četrtino volilnih upravičencev. Od kod takšno nezanimanje za skupno evropsko hišo, v katero so mnogi stopili s podobnimi pričakovanju kot vi?

To je znana težava, ki ni samo naša, slovenska, temveč jo poznajo tudi v številnih drugih evropskih državah. Res je to bolj slaba tolažba, a po drugi strani ponuja širše pojasnilo. Najprej, da je Bruselj za mnoge Evropejce daleč, predaleč; da vsi skupaj premalo vemo, kaj se dogaja v Evropskem parlamentu, saj tamkajšnje razprave spremljamo izrazito delno, razdrobljeno. In drugič, da Evropski parlament ni parlament v pravem pomenu besede, ker, razen v izjemnih primerih, ne more izglasovati zakonov, kot jih poznamo na ravni naših parlamentov. Zato Evropski parlament v očeh mnogih nima enake teže kot nacionalni parlamenti, ki neposredno posegajo v razmere v posameznih državah. Oddaljenost, slaba komunikacija in manjša »teža« parlamenta so dejavniki, ki pripeljejo do tega, čemur pravimo »demokratični deficit« evropskih institucij.

Tudi Cerkev se tega deficita zaveda in prav zato s svojimi izjavami bodisi na ravni Komisije evropskih škofovskih konferenc (ComECE) ali pa škofovskih konferenc in komisij, kot je Pravičnost in mir pri SŠK, pred vsakimi volitvami izrecno poziva prav k čim višji volilni udeležbi. A če malce provociram: Ali ne bi bilo bolje, če bi doma ostali vsi tisti, ki jim skupna evropska hiša ne le nič ne pomeni, temveč si jo želijo celo razgraditi?

Ne, nikakor ne! Včasih smo neučakani in si želimo, da bi stvari zaživele čez noč. A potrebna je stanovitnost, vztrajanje, dozorevanje … Na misel mi prihajajo besede apostola Jakoba, ko pravi: Bratje, potrpljenja vam je treba; poglejte, kako poljedelec čaka zgodnjega in poznega dežja … Svoj čas so poljedelci res vedeli, da je za rast potreben čas; danes tudi mnogi med njimi tega nočejo vedeti in forsirajo rast z raznimi kemikalijami. Ali ni tudi tu mogoče potegniti kakšne vzporednice z EU? A če se vrnem k vašemu vprašanju: kljub temu da se mnogi ne zanimajo za skupno evropsko hišo ali ji celo želijo slabo, to ne pomeni, da bi morali ob teh volitvah ali ob podobnih priložnostih obupavati, se nemočno vnaprej vdajati v poraz ali kaj podobnega. Ne, tudi tu je potrebna potrpežljiva vztrajnost, ki končno rodi sad.

Biti poslanec v Evropskem parlamentu je v javnosti pogosto predstavljeno kot milijonski dobitek na volilni loteriji: plača visoka, odgovornost nizka. Kako vi vidite ta politični položaj?

Mnogim ljudem ob omembi Evropskega parlamenta pred očmi res migetajo le evrčki. Sam pa bi v ospredje dal nekaj čisto drugega: za evropskega poslanca, še posebej če pride iz Slovenije ali kakšne druge države iz obrobja starega evropskega centra, so zelo dragocene svetovljanske evropske izkušnje. Poznam celo nekatere politike, ki so se za časa svojega bivanja v Bruslju spreobrnili, res iskreno spreobrnili …

Govorite o spreobrnjenju v verskem smislu?

Ne, ne, v političnem smislu: spreobrnili so se namreč v prave demokrate. V Bruslju so se naučili demokratičnih navad, postopkov, kulture, odnosov med ljudmi, tudi demokratične obravnave političnih nasprotnikov, ki niso sovražniki, temveč soigralci v politični tekmi, pri kateri mora vedno veljati fair play. Tudi zato sem kakšnemu mlademu politiku že dejal, da bi bilo zanj pred vstopom v našo politično areno dobro, če bi nekaj časa preživel v Bruslju recimo kot uradnik, uslužbenec kakšne tamkajšnje ustanove, kjer bi dobil nove izkušnje, evropsko dimenzijo političnega dela, ki je ne moreš dobiti v slovenskih razmerah. Naj to ne zveni kot očitek, da je pri nas vse narobe, pa vendar: evropska izkušnja prinaša širino, poglobitev v svetovne probleme, seznanjanje z alternativami pri njihovem reševanju, nova in drugačna spoznanja, ki širijo zgolj domača obzorja.

Kaj pričakujete od izvoljenih slovenskih poslancev, da bodo zastopniki čigavih interesov: svojih, strankarskih, slovenskih, evropskih …?

Izvoljeni poslanec bo najprej zastopnik stranke, ki ga je kandidirala in brez katere bi ne bil izvoljen. In nato: bo zastopnik interesov Slovenije, ker prihaja iz naše domovine in ve – ali bi vsaj moral vedeti –, kaj Slovenija potrebuje in kako ji EU pri tem lahko pomaga.

Ali niso prav evropske volitve morda še bolj kot nacionalne povezane z vprašanjem, kako razumemo skupno dobro? V nacionalnih prerivanjih za oblast je to vprašanje morda preveč pod politično-ideološkim pritiskom, na nadnacionalni ravni pa se iskanje skupnega dobrega, ki je tudi temelj družbenega nauka Cerkve, morda pokaže v drugačni, bolj univerzalni luči. Ali pa se morda motim …

Skupno dobro je v evropski zgodbi večje dobro za vse Evropejce. Imate prav, da je treba v tem okviru morda bolj kot na kakšne posebnosti naše situacije gledati na splošne zakonitosti človeškega življenja, veljavne za vse, to pa terja dvig nad lastno partikularnost. Gotovo imamo Slovenci nekatere svoje potrebe, ki so čisto legitimne, in naše obče dobro se ukvarja s tem. Res pa je, da imajo evropski narodi, cela Evropa spet druge potrebe, zato se mora vsak poslanec Evropskega parlamenta – in njegov volivec – ukvarjati tudi s tem, saj ni odgovoren le za svojo državo. Kar je dobro za Evropo, mora biti dobro tudi za Slovenijo in obrnjeno. To združevati ni sicer prav nič lahka, a vsekakor mogoča umetnost politike. Ne more torej evropski poslanec iz Slovenije reči, da se s stvarmi, ki nimajo neposredne zveze s Slovenijo, ne bo ukvarjal. To ne bi bilo prav. Zanimati se mora za stanje v vseh državah članicah. Za primer lahko vzameva varovanje okolja. Slovenija, hvala Bogu, je dežela, ki nima kakšnih hujših okoljskih težav. Še vedno imamo vodo, ki jo lahko pijemo iz pipe, še vedno uživamo hrano, ki je v večini naravno pridelana. V drugih industrijskih državah je pogosto drugače. Na prvi pogled se nas to neposredno ne tiče. Ali bi torej slovenski poslanec v Evropskem parlamentu smel reči, da se s tem ne bo ukvarjal, ker se pri nas severni led ne topi (krči se pa triglavski ledenik), ker to pri nas ni tako velik in akuten problem? Nikakor. Evropski poslanec ne sme poznati besed: »Briga me!«

Mnogi v tokratnih evropskih volitvah vidijo prvine prelomnosti. Kaj pa če je prelomnost prav v tem, da morda v Evropski parlament pride več poslancev, ki bodo pri skupnih evropskih vprašanjih rekli: »Briga me!«, kot tistih, ki jim bo mar za prihodnost povezave?

Bom jasen: Želim si, da bi te volitve bile res prelomne, kajti morale bi biti prelomne! A v čem prelomne? Prelomiti, nehati je treba z nekaterimi dosedanjimi bruseljskimi praksami, ki so vodile v slabljenje EU in so bile včasih že na meji slabega okusa, komedije. Prelomnost bi morala biti v tem, da se EU znova uveljavi v najširšem prostoru. Jasno je, da ima EU veliko nasprotnikov, celo sovražnikov zunaj sebe. Velike sile je ne marajo, kajti EU je potencialna moč, ZDA, Rusija in Kitajska pa si ne želijo novega izzivalca, ki bi imel lastne cilje. EU marsikdo streže po življenju – to se čuti in ve. Zato je unijo treba okrepiti! Če gremo na evropske volitve in damo glas tistemu, ki mu gre za močno EU – kajti tudi med nami so takšni, ki bi jo želeli za vsako ceno oslabiti –, delamo in ravnamo v pravo smer in v skladu s krščanskim poslanstvom. Nikoli ne smemo pozabiti, da je ravno Katoliška cerkev vedno znova poudarjala, kaj je bistvo EU. Pogosto se v njeno ospredje postavlja ekonomske razloge, češ, v izhodišču gre za združitev nemškega jekla in francoskega premoga, komplementarno gospodarstvo je tisto, zaradi katerega imamo vsi skupaj nekaj več. Že res, ampak EU je predvsem in najprej unija vrednot. Nastala je iz želje po spravi, enakopravnosti, sožitju, sodelovanju. V Evropi sta se zanetili dve svetovni vojni. EU je nastala zato, da ne bi bilo več nobene svetovne vojne, zlasti pa ne take, ki bi se sprožila v Evropi. In to je uspelo! Evropa že 74 let živi v miru, kar se poprej ni dogajalo. Če bi na celini spet prišlo do sovražnega prerivanja, bi bila to katastrofa za evropsko idejo. Na čelu evropskega združevanja so bili dejavni katoličani. Vemo, da so bili t. i. očetje, utemeljitelji EU vsi verni in zavedni katoličani, da je francoski minister Robert Schuman celo kandidat za blaženega in svetnika. Kristjani moramo biti na to dediščino ponosni. Res so se pozneje drugi prerinili na površje, prevzeli vodilno besedo in preprečili, da bi si Evropejci priznali krščanske korenine, a to dejstev ne spreminja. Naša naloga je zato, da tej dediščini in zaslugam ostanemo zvesti in danes ne odpovemo.

Kaj pravzaprav pomeni »močna EU«, ki jo omenjate: ali je to močna zveza šibkih nacionalnih držav? Kakšno naj bo v EU razmerje nacionalno-nadnacionalno?

Povedano naravnost: brez vsakega izključevanja. EU v tem trenutku ni uravnovešena in bilo bi narobe, če bi forsirali njeno še tesnejše povezovanje, saj vsako forsiranje praviloma porodi nasprotno reakcijo. V iztekajočem se mandatu Evropskega parlamenta in Evropske komisije smo bili priče nekemu drugemu forsiranju, vsiljevanju nekaterih ideologij, ki so se prikradle na vrh EU, kjer so se znašli njihovi glasniki. To je marsikje povzročilo odpor in posledično nezaupanje.

Tu ima pomembno mesto načelo subsidiarnosti, ki ga je EU »posvojila« iz katoliškega družbenega nauka. To načelo pomeni, da osrednja oblast ne jemlje kompetence lokalnim, regionalnim ali nacionalnem oblastem tam, kjer za to ni nobene potrebe. EU je to načelo razglasila za svoje, nikoli ni bilo ovrženo, zato ga je treba dosledno spoštovati. Sem sodi tudi področje etike (bioetična vprašanja, splav, raziskave na matičnih celicah, evtanazija, odnos do družine, teorija spola …). Subsidiarnost pomeni enotnost v različnosti, spoštovanje identitete vsake kulture in naroda, ki sestavlja EU. Po drugi strani pa je res, da je Evropi treba dati več notranje politične moči in soglasja za usklajen nastop Evrope na svetovnem odru. Evropa še nima skupne zunanje politike, kakor nima svoje vojske. Zakaj prihaja do neenotnosti ali celo napetosti? To bi lahko razčlenjevala na dolgo in široko. Morda le kakšen obris. Veliki narodi, ki so bili na začetku evropskega združevanja, so vedno v skušnjavi, da bi nas, poznejše prišleke, gledali malce postrani. To je treba preseči in jim povedati, da tako ne gre. Tudi to je poslanstvo slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu. »Starim« Evropejcem je treba jasno povedati, da »novi« Evropejci nismo nekakšni nebodijihtreba, ki so jih sicer spustili noter, zdaj pa naj bodo tiho in zadovoljni s čimerkoli. Tudi v EU se moramo naučiti enakopravnosti, enakovrednosti, resnične demokracije, da veliki ne izkoriščajo svoje moči, da bi si podredili manjše ipd. To so pravzaprav »večni« problemi, ki so jih poznali že v stari Avstriji in poznejši Jugoslaviji in so bili povod za to, da so se te večnacionalne države razletele. Iz teh primerov preteklosti bi se lahko danes naučili, da se tako ne dela, če želimo Evropo ohraniti povezano.

Kmalu se bomo spominjali obletnice padca berlinskega zidu. Ali je stvaren vtis, da še po 30 letih nismo dosegli sprave med Zahodno in Srednjo Evropo, da od tod izvirajo tudi mnogi nesporazumi in napetosti današnjih dni – recimo med višegrajskimi državami in starimi članicami EU?

Gotovo imamo na tej točki problem. To sem tudi sam čutil že v časih, ko Slovenija še ni bila članica EU in smo si »od daleč« želeli, da bi kdaj postali Evropejci. V Srednji in Vzhodni Evropi imamo namreč določene probleme, ki jih drugi nimajo, in sicer preprosto zato, ker so nekatere procese že opravili, predelali. Za države z dolgo demokratično tradicijo je demokracija v veliki meri že dosežena: demokratičnost miselnosti, demokratičnost državnih institucij, pluralnost medijev, neodvisno sodstvo … V nekdanjih komunističnih državah pa to še ni doseženo in se na veliko področjih še vedno trgamo iz totalitarnih krempljev. Tega na Zahodu dostikrat ne razumejo, ne vedo, kaj je to »globoka država«, zato imajo tiste, ki na to opozarjajo, za prenapete skrajneže.

In če zdaj obrneva pogled k nam v Slovenijo: te nesporazume in obtožbe spretno izkoriščajo tisti, ki jim ustreza, da bi vse ostajalo po starem, to pa počnejo tako, da legitimne zahteve po doslednejši demokratizaciji razglašajo celo za »fašizem«, kar je nesmisel. Birokracijo v Bruslju, kjer imajo zelo razvito in finančno dobro podprto lobistično mrežo in medijski vpliv, prepričujejo, da je pri nas vse krasno in vse v redu, da smo resnično demokratična država in ne potrebujemo nikakršnih sprememb. Če in ko bruseljska birokracija takemu prepričevanju nasede, se ni treba čuditi, da se tisti ljudje, ki so ravno v svojih demokratizacijskih hotenjih od Evrope veliko pričakovali, čutijo nemalo razočarane in zato tudi nezainteresirane za EU, ki jih v demokratičnih prizadevanjih ne podpira – včasih celo obrnjeno.

Kako iz te zagate?

Pot je jasna: da doma in v ustanovah EU okrepimo tiste sile, ki bodo imele posluh za demokratični primanjkljaj v postkomunističnih državah.

Eno ključnih vprašanj, ki tudi pri nas zlasti po odmevni migrantski ugrabitvi domačina v Beli krajini kroji volilno dinamiko, je prebežniška tematika. Komisija Pravičnost in mir tej temi posveča posebno pozornost, ko izpostavlja skrb za begunce. Kakšen je vaš pogled na to razpravo?

Skušam se izogibati dvema skrajnostma, in to sta na eni strani t. i. multikulturalizem, na drugi pa nacionalistično izključevanje. Multikulturalizem trdi: sprejmimo vse brez razlike, pozabimo na lastno istovetnost, bodimo kar koli ali nič … To je v nasprotju s človekovimi pravicami, kajti človek ima pravico tudi do kulturne in religiozne identitete, in sicer ne samo v zasebnem, temveč tudi javnem življenju. V evropskih državah smo si zgradili način bivanja, v katerem smo rasli in je po naši meri; nobenega razloga ni, da nam ga nekdo ruši, celo z nasiljem. Po drugi strani pa ne moremo spregledati dejstva, da so po svetu ljudje, ki potrebujejo našo pomoč; lahko jim jo damo in smo jim jo tudi dolžni dati. Ne nazadnje: Evropa ima precejšnje dolgove do nekaterih ljudstev, ki jih še mora poravnati.

Iskati je treba način (in to je mogoče!), da po vseh civilizacijskih in zakonskih pravilih sprejemamo ljudi, ki želijo priti k nam, hkrati pa skupaj z drugim razvitim svetom pomagamo ljudem v njihovi domovini, da tam zaživijo človeka vredno življenje in ostanejo, kar po svoji identiteti so. Evropa je v zgodovini dokazala svojo integracijsko sposobnost, danes pa nasprotno mnogi ugotavljajo, a se to pogosto obotavljajo povedati na glas, da Evropa ni uspela integrirati, vključiti v polno občestvo svojih imigrantov, zlasti generacij, ki so bile rojene že v Evropi. Ne smemo pretiravati in reči, da to ni nikjer uspelo, a nesorazmerja so velika, prevelika. Tu tiči glavni problem, njegova rešitev pa ni še več istega, torej nekritičnega multikulturalizma, zaradi katerega naj bi se odpovedali temu, kar smo, da bi potem vsi skupaj postali bog ve kaj. No, saj je jasno, kaj bi postali: tisto, kar bo uspela ohraniti in drugim vsiliti najbolj nasilna skupina med nami. Kajti ljudje imamo samo dve možnosti: nasilje ali razum, tretje možnosti ni. Če torej ne bomo ravnali razumno, da bi bilo čim bolj prav za vse, bo prišlo do nasilja in zmagali bodo tisti, ki bodo najbolj nasilni. Kdo je to, se vsaj približno ve. In potem bomo vsi postali njim enaki.

Stvari so dovolj jasne, zato je treba voditi in voliti takšno politiko, ki se bo izogibala skrajnostim tako multikulturalizma kot nacionalističnega izključevanja in iskala razumno in pravično sožitje.

Strah pred migracijami, strah pred izgubo istovetnosti, standarda, suverenosti, vpliva, omenjali ste tudi strah pred zunanjimi pritiski na Evropo z zahoda in vzhoda. Očitno se je pred letošnjimi volitvami strah dobesedno nagrmadil, strah pa pri odločitvah, tudi volilnih, ni ravno dober svetovalec …

Tega strahu se je treba zavedati, ga prevetriti in ugotoviti, ali je utemeljen ali ne; in če je utemeljen, je treba iti na volišče in voliti tako, da bo ta strah razgrajen, odstranjen. Res je, strah pogosto ni dober svetovalec, a ni mogoče reči, da je vedno škodljiv. Strah je obrambni mehanizem, morda nas bo streznil k razumnemu ravnanju. V koliko nesreč bi padli, če nas ne bi bilo strah. Saj strah nas tudi varuje. Za primer: znani filozof Hans Jonas v knjigi o načelu odgovornosti razpravlja, kaj naj ljudi prepriča, da se bodo začeli obnašati bolj odgovorno do okolja. Ena pot je strah – strah, da si bomo, če bomo uničili naravo, odžagali vejo, na kateri sedimo. Druga pot je bolj pozitivna, povezana recimo s sklicevanjem na odgovornost do prihodnjih rodov ipd. In kaj ugotavlja? Tisto pozitivno se pogosto izkaže za šibko, na kar ne kaže preveč računati. Ostane torej vsaj strah, če že nimamo dovolj močnih pozitivnih razlogov, ki bi nas varovali pred lastnimi neumnostmi in njihovimi posledicami.

Toda ali smo se v družbi, tudi na ravni ustanov EU, sposobni brez pokroviteljske arogance soočiti z realnimi strahovi ljudi? Zdi se, da jih skušajo nekateri odpraviti kot ravnanje »neizobražene drhali«, če si izposodim besede aktivističnega novinarja Dela?

Stanje v razvitem delu Evrope in pri nas je vendarle različno, kar zadeva t. i. »neizobraženo drhal«. Drugod namreč ta »drhal« ni tako neizobražena. Zakaj ne? Ker so malo manj neizobraženi mediji, ki »neizobraženo drhal« vzgajajo. Predvsem pa so drugod mediji pluralni. Pluralnost pomeni, da ima človek možnost slišati obe plati zvona; kajti šele ko sliši obe plati zvona, lahko primerja en način razmišljanja z drugim. Ko se odloča, ko tehta različne razloge, razmišlja, se izobražuje. Če pa nekdo takšne možnosti tehtanja nima, kajti če odpre kateri koli časopis, gleda katero koli televizijo, posluša kateri koli radio, povsod bere in posluša eno in isto, res lahko postane enoumno poneumljen. Ni čudno, če takšna medijska situacija rojeva ljudi, ki niso sposobni lastnega razmišljanja. Sprenevedanje pa je, če nekdo, ki je sokriv za takšno stanje, sedaj s prstom kaže na žrtve lastnega početja.

Skušajva glede EU iskati še kakšno pozitivno pot. Komisija Evropskih škofovskih konferenc je v izjavi, s katero je pospremila letošnje volitve, med drugim zapisala, da EU potrebuje novo naracijo, novo pripoved upanja. Evropa je zrasla iz upanja in zaupanja. Ali vidite nastavke za novo zgodbo v tej smeri?

Ali res potrebujemo novo zgodbo? Morda pa je treba obnoviti in okrepiti izvorno? No, novo je vsekakor to, da se na svetovnem odru pojavljajo nove velesile, kar zahteva, da se tudi v Evropi okrepimo, da postanemo enakopravni soustvarjalci sveta. Ob začetkih evropskega povezovanja o globalizaciji, kot smo ji priča danes, še nismo mogli govoriti. Svet je do danes postal ena sama vas, v tej vasi pa se bodo ohranile tiste četrti, ki bodo dovolj močne in trdne v sebi. Ob tem pa ne smemo pozabiti: Evropa je ideja, kot je dejal Romano Guardini. Evropa torej ni samo celina, je ideja, kultura, misel, duhovnost, videnje človeka … Skupni imenovalec evropske civilizacije je ideja človekovega dostojanstva. To je krščanska ideja, ki pa je sama po sebi racionalna, mogoče jo je razumno zagovarjati. To je tisto, kar je skozi hude boje, ne čez noč, v Evropi nastalo, in to je treba danes okrepiti. Biti moramo samozavestni in ponosni na to, kaj pomeni biti Evropejec, kaj pomeni biti demokrat. Demokracija in spoštovanje človekovih pravic danes v svetu še zdaleč ni dobojevan boj. Vedno znova se pojavljajo razne oblike totalitarizma: ideološkega, finančnega, ekonomskega, medijskega … Človekova želja po dominaciji, obvladovanju drugega je trdoživa in neizčrpna, zato je demokracija vedno ogrožena. Zato pa so tudi vedno aktualne vrednote, ki jih je Evropa izobesila na svojo zastavo z 12 zvezdami, za katere vemo, da je to 12 zvezd iz Marijine krone.

Toda prej ste že opozorili, da so prav ustanove EU nosilke ideoloških pogledov, ki v krščanstvu vidijo moteč dejavnik? Čeprav jih po drugi strani evropska pogodba zavezuje k stalnemu, rednemu in odprtemu dialogu tudi s cerkvami in verskimi skupnostmi.

Bruseljska birokracija je velikokrat postala orodje protikrščanskih ideologij. To je eden izmed razlogov njene krize, ker se je izneverila svojemu bistvu. Prepričan sem, da je slabljenje evropske avtoritete posledica notranje nezvestobe temeljnim evropskim, krščanskim vrednotam. Odgovor, kaj naj v takih razmerah naredijo krščanske cerkve, je na dlani, pa tudi, kaj naj naredijo Evropejci: zavedati se morajo, da stojijo ali padejo s krščanstvom, z vrednotami, značilnimi zanj.

Ali pri teh volitvah računate na mlade? Kot rektor Katoliškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za poslovne vede verjetno čutite tudi njihov politični utrip …

Pri mladih pri nas niso problem evropska identiteta in vrednote, problem je, ker teh evropskih vrednot v zadostni meri ne najdejo v rodni Sloveniji, zato pogosto gredo svojo prihodnost iskat tja, kjer so te vrednote bolj žive.