Da je slovenski kulturni prostor devastiran, ni prav nič novega. Manj domače je morda, da kulturni upad ni zgolj posledica slovenskega zaostanka za Evropo, temveč v marsičem tudi prednosti, ki jo imamo pred njo na poti navzdol: procesi, ki sicer nastajajo tam, dobivajo tu posebno močne pospeške. In še nekoliko manj prepoznavno je najbrž, da je najmočnejši katalizator tega kulturnega razkroja kultura sama. »Kultura je mrtva in njen morilec nosi njeno lastno ime. To je popolni zločin.« Te jedko resnične besede francoskega akademika Alaina Finkielkrauta zagotovo še niso prodrle s Twitterja v širšo zavest. A prav pred kratkim je časopis Delo (Sobotna priloga, 6. junij, str. 8–10) poskrbel za imenitno ilustracijo vsega trojega z intervjujem, za katerega sta združila napore avtor Dejan Steinbuch in sodnik evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič. Intervjuvanec ni predstavljen zgolj kot pravni odličnik evropskega formata, temveč kot avtoritativen intelektualec, ki...