V oktobrski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje na temo Dan jeze se je Darja Šneberger Brežnik z Imago partnersko terapevtko Meto Tavčar in jezuitom p. Janezom Poljanškom pogovarjala o tem, kako se jeziti, da ne bi prizadeli sebe ali drugih. Objavljamo odlomek pogovora, celoten intervju pa si lahko preberete v oktobrski številki revije Božje okolje.

Zakaj se pravzaprav razjezimo?

Meta: Ker se v zunanjem svetu zgodi nekaj, kar nam ne ustreza, česar ne pričakujemo ... V nas se sproži čustvena in fiziološka reakcija. Pravimo, da odreagiramo nazaj, čeprav dejansko izbiramo, kako se obnašamo.

p. Janez: Kar ni pravično, v nas prebudi jezo. Seveda je ta pravičnost narejena po nas. Pričakujemo namreč, kako bi morali ravnati drugi, Bog. Ker naša pričakovanja niso izpolnjena, nas to jezi.

Meta: Ko se nekaj zgodi, npr. moj otrok nekaj polije, moji možgani ne morejo drugače, kot da si ta dogodek razložijo z neko zgodbo. In če si to razložim z zgodbo, ki me ogroža, npr. vseeno mu je, zafrkava me, ta zgodba lahko povzroči jezo. Vzrokov za jezo je veliko, a vsi so v nas.

Kaj je namen jeze? Kaj nam sporoča jeza, ki se prebudi v nas?

p. Janez: Že stari Grki – in od njih so to prevzeli cerkveni očetje – so rekli, da je človeška duša razdeljena na tri dele: prvi del je želelni, drugi jezljivi, tretji pa miselni. Torej smo že rojeni z jezljivim delom duše. Jeza je moč, energija, ki nam pomaga, da sploh lahko delamo, ustvarjamo, imamo načrte, brez nje bi bili apatični. Po grehu je sicer jezljivi del duše podivjal v smer nasilja, a pravi namen jeze je v tem, da se njena moč uporabi za nekaj dobrega, ustvarjalnega, za ljubezen do bližnjega, krotkost. Jeza je dar, ki ga nam je Bog dal, a obenem križ, breme, ki nas lahko vodi v sovraštvo, vojne ... Ima sorodnike: njeni starši so pričakovanja (domišljavost, častihlepnost, napuh, obsojanje, ljubosumnost), njeni otroci so zamera, bes, nasilje …

Meta: Jeza je eno izmed čustev in čustva nam dajejo energijo, da se premaknemo in da kaj spremenimo. Razum nima energije za spremembe, čustva jo imajo, je pa dobro, da jih vodi razum. Če bi jezi pustili, da dela po svoje, je tako, kot da bi nekomu pustili, da s skalpelom dela rane vsem naokrog.

Raziskave so pokazale, da od trenutka, ko se v nas porodi občutek jeze, pa do tega, da se jeza sprocesira, zadostuje deset sekund. Zato so stari ljudje rekli: preštej do deset. Drugo pa je, če na osnovi teh zgodb jezo vzdržujem in delujem iz tega. Smo pa kdaj jezni tudi nase in ta jeza je izjemno škodljiva, sploh če je povezana še z občutki krivde.

Ali lahko jeza kaže na »velik ego«? Kako naj se odzovemo, ko se v nas začne prebujati jeza, ki ni upravičena?

p. Janez: Stari so rekli, da nobena jeza ni upravičena. Janez Zlatousti je rekel, da mi nihče ne more storiti zla, razen sam sebi. Gre za svobodo. Jeza je zelo hitro čustvo, zato se včasih zdi, da se je zavedamo šele, ko je mimo. A je trenutek svobode – lahko zgolj sekunda – in če sem pozoren, lahko takrat jezo ustavim, ker še nima tolikšne moči. Strasti stopajo v srce po stopnjah. Pridejo kot misel, ko vidiš, da nekdo nekaj dela narobe. Potem se začnem pogovarjati s to mislijo. Nato se borim, ali bi to rekel ali ne. Četrta stopnja je odločitev, da bom nekaj naredil. Če to večkrat ponovim, postane strast, avtomatizem. Zato stari svetujejo, naj se ne začnemo pogovarjati s to mislijo, kot se je Eva v raju začela pogovarjati s kačo. To je treba stalno vaditi npr. s spraševanjem vesti, z vajo pozornosti.

Meta: Če gledamo od zunaj, lahko sicer rečemo: »Ni prav, da se jeziš za tole,« a za tistega, ki se jezi, je jeza vedno upravičena. In če tak človek sliši, da ni prav, da se jezi zaradi tega, je tako, kot da bi dal skupaj vžigalico in bencin, ker se ne čuti slišanega, razumljenega.