Res da je naša družina na prvi pogled nekaj posebnega, a v samem bistvu nismo nič drugačni od drugih. Smo samo trije, a mama Sonja in oče Franci sva Bogu hvaležna, da nama je zaupal sina Marka, ki je star že osem let. Živimo na robu Ljubljane, ravno toliko oddaljeni od mestnega vrveža, da lahko vsaj malo okušamo lepote narave, a hkrati tako blizu mesta, da ga še dosežemo z mestnim avtobusom. Nihče od naju namreč ne more voziti avtomobila, saj naju že od rojstva spremljajo težave z vidom. Mali Marko že zdaj rad sanja o tem, kako bo nekoč šofer in bo lahko prevažal naokoli svojo slepo mamico in slabovidnega očka. Tudi midva sanjava skupaj z njim, čeprav se že od vsega začetka jasno zavedava, da najin otrok bremena najine invalidnosti ne sme občutiti nič bolj, kot je to neobhodno potrebno. Seveda ne bi bila poštena, če ne bi priznala, da je otrok invalidnih staršev na neki način zaznamovan. A žal ta zaznamo...