V spominih, objavljamo jih v priponki, je dr. Vinko Kraljič opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo. Takole je napisal.

Rodil sem se 12. januarja 1934. Doma sem bil v vasi Vizore, župnija Nova Cerkev. Kakšna so bila moja otroška leta? Polna doživetij, lepih, pa tudi zelo težkih. Dovolite, da vam o tem nekaj več napišem, ker sem odraščal med drugo svetovno vojno.

Oče in mati sta bila zelo verna, z njimi tudi mi otroci. Bilo nas je pet, trije bratje in dve sestri. Pred menoj je bil leto in pol starejši brat, jaz sem bil drugi. Naša družina med vojno: ata so bili takoj kot vojak jugoslovanske vojske pri Črni na Koroškem ujeti in takoj odpeljani v Nemčijo. En teden so se vozili v živinskem vagonu. Za jest so jim metali skozi vrata runklo.

Molitev je trajala do ene ure in pol

Mama so ostali sami z nami otroki. Najmlajša sestra je bila stara tri leta. Imeli smo majhno kmetijo, nekaj živine in svinje. Midva s starejšim bratom, stara šest in pol in osem let sva morala takoj poprijeti za delo, tudi težko: kositi travo za živino, šla sva v gozd, podrla bukev, jo razžagala, cepila drva, kovarila živino, delala na travnikih ter na njivah in še in še. Včasih smo delali z mamo tudi do desete in enajste ure zvečer.

Povečerjali smo kakšno koruzno juho, potem pa nismo šli takoj v posteljo. Pokleknili smo v sobi pri sveči ali petrolejki pri stolih ali klopi in smo začeli moliti, da bi naš ata srečno prišli domov. Vsa leta med vojno, vsak dan smo zmolili: vse tri dele rožnega venca, litanije Matere Božje, Srca Jezusovega in vseh svetnikov ter še druge molitve. To smo molili brez izjema vsak večer. Molitev je trajala do ene ure in pol. Nobeden ni pri tem zaspal. Bila je navadno že polnoč, ko smo šli v posteljo.

Nova Cerkev, župnijska cerkev sv. Lenarta. Foto: Ivo Žajdela

En dan se pokažejo naš ata pri vogalu našega skednja

Leta 1943 so nas hoteli odpeljati v Nemčijo, mamo v taborišče, nas otroke v kak vzgojni center. Nekdo je mamo ovadil, da ne znajo vzgajati nas otrok. Vzgajali pa so nas v trdni veri in ljubezni do Boga. Mama so bili čudovita mama, delavna, globoko verna in ljubili so nas ter skrbeli, kolikor so mogli. Trpeli so, ker smo velikokrat bili lačni in nam niso mogli dati koščka kruha.

Bila je nedelja. Mama so spekli eno vrečo suhega kruha za teden dni: tako nam je bilo rečeno. Mi smo čakali pred hišo od osmih zjutraj do petih popoldne in neprestano molili, nič jedli. Prišel je črni avto brez oken, »marica«, za nas. Prišlo je k sosedom veliko avtov z gestapovci in SS-ovci. Imeli so glasne orgije, vpitje, pijančevanje, tako, da nas tisto nedeljo niso mogli odpeljat.

Bog nas je rešil. Molili smo intenzivno z vsem srcem, da bi ata prišli domov. In to se je zgodilo: En dan, ko smo sadili sadike za zelje, se pokažejo naš ata pri vogalu našega skednja. Zavpili smo od veselja, jokali neprestano in se zahvaljevali Bogu in Mariji.

Svetina, cerkev Marije Snežne. Foto: Ivo Žajdela

Vsi otroci smo do danes ostali trdni ter globoki v veri

Ata so bili nazadnje pri nekem kmetu. Mama so jim pisali, če pridejo domov, nas verjetno ne bodo našli več. Ata so zbrali v obupu pogum, zbežali so od kmeta, z malo denarja so se določeno razdalo peljali z vlakom. Skočili so z vlaka in polovico Nemčije, skozi Češko in Avstrijo peš prišli v Slovenijo. Podnevi so se skrivali, ponoči hodili.

Jedli so, ker je bil mesec avgust, kar so dobili na njivah: runkolo, krompir in drugo. Kdo lahko razume, kako so ata to zmogli! Mi smo si mislili, da sta jih Marija in angel varuh nosila. To sem vam napisal, da veste, da nas je veliko trpljenje, in trdna molitev tako močno povezala z Bogom in Marijo, da smo vsi otroci ostali do danes trdni ter globoki v veri. Zdaj tudi njihove družine.

Ko sem postal ministrant, sem začutil v sebi klic Boga

Osnovno šolo sem med vojno obiskoval v nemškem jeziku. Po vojni še eno leto doma v Novi Cerkvi. Leta 1947 sem šel v nižjo gimnazijo v Slovenj Gradec. Po treh letih je bila mala matura. Nato sem obiskoval še pet let klasično gimnazijo v Mariboru, da sem se lahko učil latinščino in grščino, ker sem takoj po vojni, ko sem postal ministrant, začutil v sebi klic Boga, da bi postal duhovnik. Zgled mi je bil takrat kaplan Žolnir, ki sem ga tako intenzivno opazoval in gledal, kako pobožno je maševal.

Biseromašnik dr. Vinko Kraljič.

Udba me je vzela v svojo »oskrbo« in me povsod sledila

V Mariboru sem najprej stanoval pri dveh starejših gospeh. Ker smo bili revni, sem dajal »inštrukcije«, poučeval sem lene dijake in si kaj zaslužil. Ministriral sem v stolnici ob 6. uri zjutraj kanoniku in stolnemu župniku Umeku. To je zvedela Komunistična partija. V 6. razredu so me hoteli vreči iz gimnazije. Pomagala mi je razredničarka Zupanc, komunistka, ki pa je nas, kmečke fante, imela rada. Opozorila me je in rekla, da naj končam ministriranje, če hočem končati gimnazijo. To sem moral storiti in sem hodil k maši k jezuitom. Odslej me je vzela Udba v svojo »oskrbo« in me povsod sledila.
Več v word priponki: Dr. Vinko Kraljič, 2020