Alfonz Grojzdek se je rodil leta 1933 v Župeči vasi, župnija Cerklje ob Krki. Župnik je postal v Sodražici, sledile so župnije Zagorje, Škofja Loka, Stražišče, Križe, zdaj je v Krškem.

V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je Alfonz Grojzdek opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo. Takole je napisal (krajši odlomek).

Po vojni v malo semenišče

Po vrnitvi družine iz medvojnega begunstva v Nemčiji leta 1945 sem se doma vključil v ministrantske vrste. Nadaljeval sem osnovno šolo kar v 5. razredu. Nekega dne mi je rekel župnik, če bi šel v malo semenišče. Ves vesel sem to povedal najprej stari mami, ta mi je rekla, da je za ta poklic potrebno biti bolj priden.
Alfonz Grojzdek

Jeseni sem res odšel v malo semenišče v Ljubljano.

Začetek šolanja je bil zelo težak, saj sem prvo polletje komaj zdelal, kasneje pa nisem imel nikoli težav z učenjem. V maju 1947 je država razpustila semenišče in vsi malosemeniščniki smo se razkropili po Sloveniji. Tako sem se vpisal v 2. gimnazijo v Brežice, seveda sem bil za vedno zaznamovan kot semeniščnik.

Ohranil sem stike z vodjo semenišča stolnim dekanom Josipom Šimencem; njega sem vsako leto enkrat obiskal in vedno mi je nevsiljivo dal lepe napotke ter kakšno duhovno knjigo za branje.

Vpliv knjige o Lojzetu Grozdetu

Ena sovaščanka mi je dala na skrivaj knjigo Lojzeta Grozdeta, ki je bila vsa obžrta od miši in je bila na državnem indeksu kot zelo prepovedana literatura. To knjigo sem v hipu prebral in mi je bila velika opora na poti v duhovniški poklic. Med počitnicami sem pomagal doma. Ko sva nekoč z očetom bila v gozdu, sem ga vprašal, kako to, da on redno hodi k maši, spovedi, obhajilu. Pa mi je odgovoril, da zato, ker jim je Cerkev (konkreten župnik) med prvo svetovno vojno pomagala, da so lahko preživeli. Hodil sem delat tudi drugim, da sem si nekaj zaslužil za obleko in obutev; prav tako sem med šolanjem tudi inštruiral, da nisem bil v preveliko breme doma, saj nas je bilo osem otrok in še oddaja je bila ter druge nevšečne zadeve s strani države.


Krško, župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista (levo). Foto: Ivo Žajdela

V zbornici v gimnaziji so redno premlevali moj primer, tako mi je ob neki priliki razrednik s strahom razodel, češ da preveč obiskujem cerkev, da ne hodim na udarniško, skratka, poskušali so na vse načine, da bi me odvrnili od vere in Cerkve in veliko sošolcev jim je uspelo odtrgati od vere. Mene pa je nekaj vleklo, da sem pogosto hodil k sveti maši.

Obisk udbovca v vojski


Župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista. Foto: Ivo Žajdela

Po maturi se še nisem odločil za poklic. Zato sem šel k vojakom, kjer sem imel poldrugo leto dovolj časa za razmislek. Vendar ni bilo tako enostavno. Kmalu po prihodu v JNA, jeseni 1954, me je nepričakovano prišel obiskat meni že znani udbovec in me ves dan zasliševal, na koncu pa vprašal, kaj bom študiral. Odgovoril sem, kakor sem takrat čutil v sebi. Potem pa me je izročil KOS-u, ki sem ga moral vsak petek na skrivaj obiskovati. Zares križev pot, ki pa mi je pomagal še bolj utrditi vero v Boga in njegovo pomoč. Sovojaki so me včasih spraševali, zakaj nič ne kolnem, ali morda ne mislim, da bi postal »župnik«. Vesel sem bil, ko sem bil na straži in sem lahko molil rožne vence in tako je počasi dozorel poklic.

Več v priponki.

Grojzdek, Alfonz Grojzdek, župnik v Krškem, biseromašnik, spomini.doc