Pesnik France Balantič se vztrajno pojavlja na slovenskem družbenem obzorju kot predmet nepremagljivega spopadanja. Ta spopad ni v pesniku, ampak je zunaj njega, kajti njegova poezija se z vsem, kar je, in z vsem, kar predstavlja, nikakor ne dotika družbenih vprašanj časa, čeravno je večinski del njegovih pesmi nastajal sredi vojnih grozot. Vzroki, da se je Balantič ves povojni čas pojavljal v vrhu nazorskih spopadov, so se rojevali v neposrednem soočenju zatečene nazorske dvojnosti, Balantič je bil v spopad potegnjen kot priročna osebnost in uporaben predmet.

Balantič se je v globoki osebni stiski odločil, da na vabilo prijatelja Franceta Kremžarja odide med vaške stražarje v Grahovem. Njegov odhod iz Ljubljane je pomenil, da se je pridružil protikomunističnim bojevnikom, ki so posamezna območja branili pred nasiljem partizanskih enot. Upravičenost take odločitve je nujno treba spoštovati, saj je bil Balantič katoličan in je bil pripravljen braniti vero in tradicijo. Ne gr...