Don Boskovi salezijanci so vedno verjeli v pedagogiko igre

Zgodilo se je lansko jesen. Na obisk je prišla novinarka iz Ljubljane, s katero sva imela namen pripraviti neko pisanje. Ker je v odprtem preddverju našega župnišča videla štiri žoge, se je obrnila. Bila je prepričana, da to ni župnišče. Ko se je potem le vrnila in sva delala prispevek, je zavoljo pogreba prišla neka druga gospa iz sosednje dekanije. Ker je v preddverju videla štiri žoge, se je prav tako obrnila. Kasneje mi je rekla: »Videla sem žoge in mislila, da ta hiša že ne more biti župnišče.«

Žoge v župnišču. Za nekatere je to, kot da bi skupaj dajal ogenj in vodo. Mar ni Cerkev stroga in resna? Mar ni duhovnost nekaj, kar izključuje telesno dejavnost in igro? Neki duhovnik mi je povedal, da je ob prevzemu župnije v kleti župnišča našel pet predrtih žog. Njegov predhodnik je namreč predrl vsako žogo, ki je s sosednjega igrišča padla v župnijski vrt. Mar ne bi bilo bolj normaln...